21. junij – 8. julij

Klavdij Tutta (1958), slikar in grafik, je leta 1982 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1984 je končal specialko za grafiko pri prof. Bogdanu Borčiću. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in objekti. Leta 1993 je ustanovil mednarodno likovno delavnico “Slovenija, odprta za umetnost”, ki poteka vsako leto na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Tutta je izrazit predstavnik tako imenovane “Nove podobe”.

V zadnjih letih je v ciklu z naslovom “Potovanje sonca” slikarsko polje razdelil v več pasov, v katerih se pojavljajo simboli, arhetipi in znamenja. Njegov likovni svet je geometrijsko precizen, predvsem pa živo barvit. V svojih novejših delih se je približal robu obale ter v ustvarjalna videnja povezal motiviko morja, stolpasto razčlenjenih svetilnikov, pristaniških dokov in ladij, nad vsemi pa dominira sijoče sinja ploskev morja.

Tuttove slike niso le variacije sorodnih si likovnih konstrukcij in geometrijsko urejenih oblik, iz njih žari tudi življenjska energičnost, zajeta v prostranstvih, ki ga uteleša morje s svojo mogočno širjavo in globino. Učinek globine dosega umetnik z nanašanjem barve v več plasteh, ter z vertikalnimi kompozicijskimi zasnovami ladijskih ali svetilniških arhitektonskih elementov, ki se krepko ugrezajo v morsko globino. Slikar na eni in isti sliki naslika predmete tudi z različnih strani, tako profilne obrise ladij kot pogled nanje z vrha. Njegov današnji slikarski slog je izrazito osebno prepoznaven in samosvoj, je kot neke vrste mozaik vseh njegovih dosedanjih ciklov in učinkuje skoraj nadnaravno in metafizično iracionalno.

Klavdij Tutta je živahen in barvit, svet, ki ga nosi globoko v sebi ne glede na pokrajino in kraj, v katerem živi, je Mediteran v vsej svoji zgoščeni barviti vedrini in radoživi razigranosti. Njegove slike so organizirane v premišljeno kombiniranih ploskvah igrivo barvitega negibnega obmorskega sveta, v sozvočjih oblik, barv, struktur in vzorcev, simbolno oprtih na podobo morja in obmorskih arhitektonskih znamenj. So živahna panorama umetnikovega plodovitega, povsem intimnega ustvarjalnega življenja, osredotočenega na zavest o neizčrpnosti človeških iskanj in hrepenenj.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

19. maj – 10. junij

Janko Orač (1958) je leta 1997 diplomiral na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri prof. Dušanu Kirbišu, v Zagrebu pa je na Akademiji likovnih umetnosti zaključil podiplomski študij umetniške grafike pri prof. Nevenki Arbanas.

V svojih delih na obeh področjih razkriva svoj bogat kreativni potencial. Celoten opus Janka Orača priča o potovanju, o prehajanju, o povezovanju in sobivanju med zunanjim in notranjim, slikarskim in grafičnim, med linijo in barvo … Temelji njegovega ustvarjanja se dotikajo predvsem koloristične abstraktne ekspresije. Avtor v njej uresničuje predvsem likovne metamorfoze, s katerimi potrjuje svojo ustvarjalno vnemo po raziskovanju, po poglabljanju in neomajni zvestobi sebi. V njem je vselej prisotna narava in njegov življenjski prostor ter razmišljanja, povezana z življenjem. Janko Orač se zaveda vloge in pomena kompozicije. Premišljenost ekspresivnih barvnih nanosov se srečuje s stihijskostjo in celo z akcijskim slikanjem. Ritmi konkretnih, pastoznih nanosov so v dialogu z lazurnimi. V njegovih delih je prisotno tudi vključevanje kolažnega principa, s katerimi dosega efekte, ki jih ni mogoče doseči zgolj s čistim slikarskim medijem.

V Oračevem slikarstvu je barva najpomembnejši dejavnik, s katero dosega izjemno izrazno moč in priča o slikarjevi koloristični senzibilnosti. Slike velikega formata so veličasten poklon barvi in potezi. Njegove grafike, tako tiste, ki potrebujejo steno kot tiste, katerih odtisi na trakovih lebdijo v prostoru, pripovedujejo zgodbo o lesu, o lesorezu, o prvinskem in simbolnem.

Janko Orač je likovni sprehajalec med slikarskim in grafičnim področjem, izviren povezovalec različnosti, subtilen in učinkovit raziskovalec likovnih izraznih sredstev. Močan v potezi, skoncentriran v liniji, koloristično bogat in inventiven.

Janko Orač katalog

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

31. marec – 22. april

Point of view je v bistvu pogled na svet, izoblikovano mnenje, ki ga določa lasten osebni okvir. Lahko je tudi točka, ki odpira nov pogled na znano, na nove izkušnje in nove možnosti.

Umetniški projekt Point of view je mednarodni projekt, ki ga v Lokarjevi galeriji Ajdovščina organizira Center sodobne umetnosti Pivka. Je projekt petih različnih avtorjev iz štirih držav. Različni pogledi, a vsak pogled je priložnost srečanja z Drugim.

Bagrat Arazyan (Armenija) predstavlja projekte iz različnih obdobij. Različni koncepti, različne naloge, različne tehnične rešitve – vendar se vsi projekti nanašajo na ontološko vprašanje: kdo sem, od kod prihajam in kam grem?

Olga Kopeleva (Ukrajina) prikazuje serijo “Moško in žensko”. Kot pravi avtorica, sta »moški in ženska dve energiji, dve sili, dve misli, dve življenji. Glavno gibanje moškega je gibanje proti ženski, glavno gibanje ženske je proti moškemu. S prepletanjem, prodiranjem se preoblikujeta in rojevata moč za življenje, ljubezen in ustvarjanje«.

Eugenia Jaeger (Nemčija) o svoji seriji »Med tukaj in tam, prej in zdaj«: »V času, ko vojne, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek ter avtoritarizem delajo naše družbe vse bolj ranljive za krize, je bolj kot kdaj koli prej pomembno preizprašati naš nekdanji način življenja, ki ga je oblikovalo nacionalno razmišljanje, in razmišljati o novih oblikah skupnega življenja. Na tem ozadju se mi zdi pomembno izkoristiti potencial umetnosti za razmišljanje o novi skupni prihodnosti. Umetniki ne morejo spremeniti sveta, lahko pa se v svojem delu odzivajo na konflikte, tradicije, geopolitiko, migracije, paradokse in absurde teh sistemov – z domišljijo, satiro, skepso in humorjem«.

Maria Proshkowska (Ukrajina): »Kako pogosto nas okoliščine prisilijo, da si zatiskamo oči pred tem, kar v naši duši poraja žarke svetlobe? Skrivamo se za navadami, tradicijami in konvencijami družbe in se bojimo pogledati, kje so odgovori na vsa vprašanja. Ali je mogoče biti iskren do sebe, in če je, kako lahko to goloto spremenimo v silo, ki lahko spremeni svetove?«

Skupni projekt Irine Vdovenko (Litva) in Bagrata Arazyana (Armenija) »Senca svetlobe« je intimni pogovor dveh umetnikov s samim sabo. V fotografikah, ki jih predstavlja Irina Vdovenko, se sloji svetlobe, senc, odsevov medsebojno prepletajo in vplivajo. To je metafora življenja, kjer nekaj očitnega, razumljivega in svetlega nenadoma lahko pelje v nekaj temnega, nerazumljivega in strašljivega, lahko pa se zgodi tudi obratno – ko navidezna tema in zapletenost življenja naenkrat odstre svetleči prostor, kateremu naproti se odpira človek.

V risbah Bagrata Arazyana kaotično gibanje svinčnika, zdaj lahkotno, skoraj nevidno, zdaj pa silovito in globoko, ustvarja prostor, ki živi po svoje. V tem prostoru ni znanih predmetov, ni ničesar, česar je oko navajeno, toda je občutek Eksistence, v kateri je vse prepleteno in del katere smo mi vsi.

Bagrat Arazyan,

kurator Centra sodobne umetnosti Pivka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Četrt stoletja tipografskih delavnic Tipo Brda

17. februar – 11. marec

V Lokarjevi galeriji smo tokrat postavili na ogled malo drugačno razstavo. Namesto likovnih del, nas s sten opazujejo črke, pisave – mnogo pisav. Vsak dan se srečujemo s črkami na ulici, v oglasih, v tiskanih medijih, na računalniških zaslonih in še marsikje. Večina ljudi zaradi hitenja ali nezanimanja črk skoraj ne opazi, saj se posvečajo predvsem vsebini sporočila. Vsako črko je kljub vsemu moral nekdo oblikovati, da se je kasneje lahko pojavila na računalniku ali v tisku. Kako je nastala ali kdo je avtor posameznih črkovnih vrst običajno zanima bolj redke posameznike.

Poleti 1997 se je skupina študentov arhitekture in oblikovanja skupaj z profesorjem Lucijanom Bratušem, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kaligrafijo in tipografijo, odločila prodreti v skrivnost oblikovanja črkovnih vrst. Iz te pobude je v Šmartnem v Goriških Brdih tako začela z delom prva tipografska delavnica Tipo Brda. Za večino je bilo to prvo srečanje z oblikovanjem črk, saj so bili vsi, vključno z mentorjem, brez pravih tovrstnih izkušenj. Skupaj so iskali rešitve ter se učili drug od drugega.

Lucijan Bratuš, pobudnik in začetnik teh delavnic, pravi, da se je » v petindvajsetih letih na delavnicah zvrstilo 225 študentov, mentorjev in predavateljev. Nekateri so se delavnice udeležili samo enkrat, mnogi pa se vračajo, pogosto tudi kot mentorji. Vsako leto so na delavnice vabljeni novi udeleženci, ki s pomočjo znanja in izkušenj starejših kolegov v sproščenem vzdušju vstopijo v svet tipografije in pisav. Zahtevnostna raven je s časom postala vedno višja, s tehnološkim razvojem se je dvignila tudi kvaliteta končnih izdelkov. Z leti so se delavnic začeli udeleževati tudi tuji študenti, profesorji ter gostujoči predavatelji in mentorji iz tujine.«

Delavnice so se iz Goriških Brd selile v različne kraje: na Kaverljag v Slovenski Istri, v Trento, v Ljubljano in Pliskovico na Krasu. Večinoma se izvedeta po dve delavnici letno. Lanska, 38. delavnica je potekala med 10. in 11. septembrom v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Delavnice Tipo Brda so z neformalnimi učnimi metodami in nedogmatskimi oblikovalskimi pristopi mnogim sodelujočim ponudile nova tipografska znanja, ki so jih izvrstno izkoristili na svojih poklicnih poteh«, je svoje misli o tem projektu strnil Lucijan Bratuš.

Vladimir Bačič

Zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]