Arhiv kategorij: Razstave

Janko Orač (1958) je leta 1997 diplomiral na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri prof. Dušanu Kirbišu, v Zagrebu pa je na Akademiji likovnih umetnosti zaključil podiplomski študij umetniške grafike pri prof. Nevenki Arbanas.

V svojih delih na obeh področjih razkriva svoj bogat kreativni potencial. Celoten opus Janka Orača priča o potovanju, o prehajanju, o povezovanju in sobivanju med zunanjim in notranjim, slikarskim in grafičnim, med linijo in barvo …

Temelji njegovega ustvarjanja se dotikajo predvsem koloristične abstraktne ekspresije. Avtor v njej uresničuje predvsem likovne metamorfoze, s katerimi potrjuje svojo ustvarjalno vnemo po raziskovanju, po poglabljanju in neomajni zvestobi sebi. V njem je vselej prisotna narava in njegov

življenjski prostor ter razmišljanja, povezana z življenjem. Janko Orač se zaveda vloge in pomena kompozicije. Premišljenost ekspresivnih barvnih nanosov se srečuje s stihijskostjo in celo

z akcijskim slikanjem. Ritmi konkretnih, pastoznih nanosov so v dialogu z lazurnimi.

V njegovih delih je prisotno tudi vključevanje kolažnega principa, s katerimi dosega efekte, ki jih ni mogoče doseči zgolj s čistim slikarskim medijem.

V Oračevem slikarstvu je barva najpomembnejši dejavnik, s katero dosega izjemno izrazno moč in priča o slikarjevi koloristični senzibilnosti. Slike velikega formata so veličasten poklon barvi in potezi. Njegove grafike, tako tiste, ki potrebujejo steno kot tiste, katerih odtisi na trakovih lebdijo v prostoru, pripovedujejo zgodbo o lesu, o lesorezu, o prvinskem in simbolnem.

Janko Orač je likovni sprehajalec med slikarskim in grafičnim področjem, izviren povezovalec različnosti, subtilen in učinkovit raziskovalec likovnih izraznih sredstev. Močan v potezi, skoncentriran v liniji, koloristično bogat in inventiven.

Janko Orač katalog

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Point of view je v bistvu pogled na svet, izoblikovano mnenje, ki ga določa lasten osebni okvir. Lahko je tudi točka, ki odpira nov pogled na znano, na nove izkušnje in nove možnosti.

Umetniški projekt Point of view je mednarodni projekt, ki ga v Lokarjevi galeriji Ajdovščina organizira Center sodobne umetnosti Pivka. Je projekt petih različnih avtorjev iz štirih držav. Različni pogledi, a vsak pogled je priložnost srečanja z Drugim.

Bagrat Arazyan (Armenija) predstavlja projekte iz različnih obdobij. Različni koncepti, različne naloge, različne tehnične rešitve – vendar se vsi projekti nanašajo na ontološko vprašanje: kdo sem, od kod prihajam in kam grem?

Olga Kopeleva (Ukrajina) prikazuje serijo “Moško in žensko”. Kot pravi avtorica, sta »moški in ženska dve energiji, dve sili, dve misli, dve življenji. Glavno gibanje moškega je gibanje proti ženski, glavno gibanje ženske je proti moškemu. S prepletanjem, prodiranjem se preoblikujeta in rojevata moč za življenje, ljubezen in ustvarjanje«.

Eugenia Jaeger (Nemčija) o svoji seriji »Med tukaj in tam, prej in zdaj«: »V času, ko vojne, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek ter avtoritarizem delajo naše družbe vse bolj ranljive za krize, je bolj kot kdaj koli prej pomembno preizprašati naš nekdanji način življenja, ki ga je oblikovalo nacionalno razmišljanje, in razmišljati o novih oblikah skupnega življenja. Na tem ozadju se mi zdi pomembno izkoristiti potencial umetnosti za razmišljanje o novi skupni prihodnosti. Umetniki ne morejo spremeniti sveta, lahko pa se v svojem delu odzivajo na konflikte, tradicije, geopolitiko, migracije, paradokse in absurde teh sistemov – z domišljijo, satiro, skepso in humorjem«.

Maria Proshkowska (Ukrajina): »Kako pogosto nas okoliščine prisilijo, da si zatiskamo oči pred tem, kar v naši duši poraja žarke svetlobe? Skrivamo se za navadami, tradicijami in konvencijami družbe in se bojimo pogledati, kje so odgovori na vsa vprašanja. Ali je mogoče biti iskren do sebe, in če je, kako lahko to goloto spremenimo v silo, ki lahko spremeni svetove?«

Skupni projekt Irine Vdovenko (Litva) in Bagrata Arazyana (Armenija) »Senca svetlobe« je intimni pogovor dveh umetnikov s samim sabo. V fotografikah, ki jih predstavlja Irina Vdovenko, se sloji svetlobe, senc, odsevov medsebojno prepletajo in vplivajo. To je metafora življenja, kjer nekaj očitnega, razumljivega in svetlega nenadoma lahko pelje v nekaj temnega, nerazumljivega in strašljivega, lahko pa se zgodi tudi obratno – ko navidezna tema in zapletenost življenja naenkrat odstre svetleči prostor, kateremu naproti se odpira človek.

V risbah Bagrata Arazyana kaotično gibanje svinčnika, zdaj lahkotno, skoraj nevidno, zdaj pa silovito in globoko, ustvarja prostor, ki živi po svoje. V tem prostoru ni znanih predmetov, ni ničesar, česar je oko navajeno, toda je občutek Eksistence, v kateri je vse prepleteno in del katere smo mi vsi.

Bagrat Arazyan,

kurator Centra sodobne umetnosti Pivka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Četrt stoletja tipografskih delavnic Tipo Brda

17. februar – 11. marec

V Lokarjevi galeriji smo tokrat postavili na ogled malo drugačno razstavo. Namesto likovnih del, nas s sten opazujejo črke, pisave – mnogo pisav. Vsak dan se srečujemo s črkami na ulici, v oglasih, v tiskanih medijih, na računalniških zaslonih in še marsikje. Večina ljudi zaradi hitenja ali nezanimanja črk skoraj ne opazi, saj se posvečajo predvsem vsebini sporočila. Vsako črko je kljub vsemu moral nekdo oblikovati, da se je kasneje lahko pojavila na računalniku ali v tisku. Kako je nastala ali kdo je avtor posameznih črkovnih vrst običajno zanima bolj redke posameznike.

Poleti 1997 se je skupina študentov arhitekture in oblikovanja skupaj z profesorjem Lucijanom Bratušem, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kaligrafijo in tipografijo, odločila prodreti v skrivnost oblikovanja črkovnih vrst. Iz te pobude je v Šmartnem v Goriških Brdih tako začela z delom prva tipografska delavnica Tipo Brda. Za večino je bilo to prvo srečanje z oblikovanjem črk, saj so bili vsi, vključno z mentorjem, brez pravih tovrstnih izkušenj. Skupaj so iskali rešitve ter se učili drug od drugega.

Lucijan Bratuš, pobudnik in začetnik teh delavnic, pravi, da se je » v petindvajsetih letih na delavnicah zvrstilo 225 študentov, mentorjev in predavateljev. Nekateri so se delavnice udeležili samo enkrat, mnogi pa se vračajo, pogosto tudi kot mentorji. Vsako leto so na delavnice vabljeni novi udeleženci, ki s pomočjo znanja in izkušenj starejših kolegov v sproščenem vzdušju vstopijo v svet tipografije in pisav. Zahtevnostna raven je s časom postala vedno višja, s tehnološkim razvojem se je dvignila tudi kvaliteta končnih izdelkov. Z leti so se delavnic začeli udeleževati tudi tuji študenti, profesorji ter gostujoči predavatelji in mentorji iz tujine.«

Delavnice so se iz Goriških Brd selile v različne kraje: na Kaverljag v Slovenski Istri, v Trento, v Ljubljano in Pliskovico na Krasu. Večinoma se izvedeta po dve delavnici letno. Lanska, 38. delavnica je potekala med 10. in 11. septembrom v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Delavnice Tipo Brda so z neformalnimi učnimi metodami in nedogmatskimi oblikovalskimi pristopi mnogim sodelujočim ponudile nova tipografska znanja, ki so jih izvrstno izkoristili na svojih poklicnih poteh«, je svoje misli o tem projektu strnil Lucijan Bratuš.

Vladimir Bačič

Zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Lokarjeva galerija tudi letos nadaljuje svoj začrtan program sodelovanja z drugimi galerijami in slikarskimi društvi. Tokrat se v galeriji od 20. januarja do 11. februarja predstavlja osem umetnikov iz Južno Primorske regije. Izbor avtorjev je opravil umetnostni zgodovinar in kurator Dejan Mehmedovič, ki vodi tudi galerijo Insula v Izoli. Gre za malo pregledno razstavo, ki je tematsko odprta, ni podrejena zahtevani vsebini in razstavljajočih ne omejuje v nobenem smislu. Kot je zapisal v spremni besedi v priložnostni zgibanki, »je fizična realnost neločljivo prepletena z virtualnim. In ravno zaradi tega je lahko tudi ozko teritorialno področje, kakor lahko razumemo naš Južno Primorski prostor, relativno vpliven factor tudi pri nastanku umetniške tvornosti.«

Razstava predstavlja ozek izbor avtorjev, članov Društva likovnih umetnikov Insula, ki predstavljajo aktualno likovno produkcijo na tem prostoru. Vsi avtorji spadajo med plodovite in znane slovenske ustvarjalce.

Fulvia Grbac, Janko Kastelic, Simon Kastelic, Janez Matelič, Aleš Sedmak, Fulvia Zudič, Tilen Žbonana in Paride Di Stefano, ki je sicer Italijan z juga Italije, vendar živi in ustvarja že vrsto let na Obali, nas v svojih delih popeljejo v svoj svet individualnih razmišljanj in iskanj. V ospredju ostaja njihova želja po svobodnem izražanju in odgovornosti do današnjega časa, kjer se umetnost osvetljuje na različne načine, naj si bo ta estetski, notranji, miselni ali zunanji. V svojih delih se poslužujejo različnih načinov obravnavanja in predstavljanja izbranih tematik, njihovi posredni vplivi in neposredne reference pa se navezujejo na najrazličnejša izhodišča preteklosti, sedanjosti ali celo prihodnosti. Prav zaradi te izrazite heterogenosti je dandanes skoraj nemogoče vzpostaviti in prepoznati prevladujoči tok umetniškega izraza, kar je lepo vidno tudi na tej razstavi.

Vladimir Bačič

INSULA zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

11. november – 3. december

O oblikovanju keramike so razmišljali že stari Grki, Etruščani, v deželah Mezopotamije in tudi drugje. Čeprav je snovna materija ves čas ostala nespremenjena, so se ob njej spreminjali postopki, principi, uvajale so se stilne in slogovne ter geografske značilnosti …

Likovno unikatno oblikovanje, ki so ga v zgodovini gojili najrazličnejši rokodelci in obrtniki, je utrlo pot oblikovanju, kot ga poznamo danes. To se je povsem odmaknilo od serijske proizvodnje in izpostavlja v izdelkih neponovljivost v formi. Izdelki so oblikovani, umetelni in hkrati unikatni likovni izdelki, ki ni nujno, da imajo uporabno vrednost. V večini so presenetljivi s svojo estetsko vrednostjo in likovno izvirnostjo, njihov namen pa je v vizualnosti in ne uporabni taktilnosti.

Jadranka Ferjančič se pri delu z glino ukvarja s formo, raziskuje barvne kombinacije in medsebojne vplive glazur v različnih tehnikah žganja. Takšnim celotam dodaja še žičnate detajle, s katerimi dokazuje, da je keramika izrazito odprt medij, pripravljen na sodelovanje z najrazličnejšimi intervencijami in dodatki.

Gregor Maver je mojster raku tehnike, s katero je v končno agregatno stanje popeljal svoje perfekcionistično dodelane keramične stvaritve. Tudi v oblikovanju in modeliranju kaže na izjemno mojstrstvo, ki ga ne zadržuje v enostavnih, ampak v sofisticiranih oblikah, katerim daje posebne, pridušene, naravne barve.

Nada Špacapan ima na področju keramike bogat opus, razpet med različnimi vsebinami, likovno-formalnimi pristopi in tehnikami. Njene mreže so oblikovane iz papirnate gline, sestavljene iz celic in oblikovane v krog. S takšno rešitvijo avtorica vzpostavlja odnos oziroma soodvisnost med fragmentom in celoto.

Spirale Ane Vrčon niso neposreden likovni motiv. Forma njenih del izraža predanost in vztrajnost avtorice kar njeno delo osmišlja kot tehnično bravuro absolutne vrednosti. Kar gledalci občutimo kot mimo bežni kontinuum, odsek večnosti in neskončnost, ki se nadaljuje v obe smeri, je za ustvarjalca lahko le privid in vizija.

Keramika je že od nekdaj navdihovala umetnike ne glede na zvrst njihovega umetniškega ustvarjanja. Prisotnost tovrstnega likovnega izražanja potrjuje, da je keramika pomemben medij in zanimivo kreativno umetniško področje.

Tokratna razstava štirih ustvarjalcev v keramiki kaže na vso bogastvo in raznovrstnost, ki jo omogoča izražanje v keramiki, seveda ob predpogoju poznavanja materiala in tehnik, združenih z umetniško domišljijo in ustvarjalnostjo.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

27. avgust – 15. november

Po dveh letih, lani je bila Castra 2021, je v Lokarjevi galeriji ponovno aktualna Mini Castra 2022, mednarodni bienale akvarela malega formata.

Žal se je letos zgodila vojna v Ukrajini, ki je poleg vsega gorja, ki ga doživljajo Ukrajinci, prinesla tudi nam velik izpad avtorjev. Tradicionalno se je do sedaj iz Ukrajine, Rusije in Belorusije, od koder sicer prihajajo vrhunski akvarelisti, prijavila skoraj tretjina vseh sodelujočih. Letos prihaja iz teh treh držav le ena sodelujoča iz Ukrajine, pa še ta se je po začetku vojne odselila v Švico. Tudi sicer je čutiti velik negativen vpliv te vojne, predvsem v Aziji, od koder je prihajalo veliko sodelujočih akvarelistov, saj iz kar nekaj držav letos ni udeležencev. Tako bo na letošnjem Mednarodnem festivalu akvarela Mini Castra 2022 razstavljalo občutno manj avtorjev, kot bi jih sicer. Zagotovo pa v danih okoliščinah letošnja Mini Castra 2022 predstavlja nadaljevanje uspešne zgodbe tega pomembnega mednarodnega likovnega projekta, ki je že davno prerasel lokalne okvire in za katerega lahko mirne duše zatrdimo, da predstavlja enega pomembnejših tovrstnih akvarelističnih dogodkov v mednarodnem prostoru.

Rainer Maria Rilke je nekoč dejal, da je lepota vedno nekaj, kar dodamo našemu čustvu, pogledu, doživetju, vendar nikoli ne vemo, kaj natančno je to.

Strokovna komisija, ki so jo sestavljali Lucijan Bratuš, predsednik žirije, ter člani Azad Karim, Vladimir Bačič, Bogdan Vrčon in Miran Kordež, je v soboto, 25. junija, pregledala prispela dela in naredila izbor avtorjev ter izbrala nagrade in diplome. Na razstavo je bilo sprejetih 127 avtorjev iz 29 držav. Nekateri avtorji so svojo kvaliteto izkazali s celo serijo enakovrednih ter tehnično zelo kakovostnih akvarelov in komisija je nekaterim dodelila nagrade in diplome tudi zaradi kvalitetno uravnotežene kolekcije. Letošnje nagrade prejmejo David Hrvatin, Branko Tomažič in Janko Orač iz Slovenije, Gloria Toscano iz Italije in Zsuzsanna Erényi iz Madžarske. Diplome so prejeli Klavdij Tutta in Pavle Ščurk iz Slovenije, Momčilo Dabanović in Ranko Bočina iz Srbije, Barbara Cenni iz Italije, Maria Esther Becerril iz Mehike, Batur Baslar iz Španije, Janna Liebender Folz in Nataliia Englert iz Nemčije in Gonzalo Ibáñez iz Čila.

Svet, ki nas obdaja, ni le svet posameznih elementov, pač pa so prav toliko pomembni tudi odnosi med njimi.

Vladimir Bačič

Mini Castra 2022 spletni katalog 

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

1 2 ►

13. maj – 11. junij

Eden ključnih problemov v umetnosti je možnost upodobitve neupodobljivega. Temu praviloma sledijo razmisleki o tem, na kakšen način je to mogoče narediti: ali se odločiti za realizem in se približati veristični upodobitvi dogodkov ali subjektivizirati realnost. V številnih razpravah estetsko doživljanje in transmisija zgodovinske vednosti nista razumljena dialektično, ampak kot nasprotujoči si poziciji. Iskati lepoto znotraj Huzjanove ikonografije je delikatno področje, a vendar v njegovih delih ne moremo zanikati estetike.

Zdenka Huzjana lahko umestimo v ponotranjeno pričevanjsko umetnost, saj tudi naslov ciklusa Oklepni čas – Armoured time nakazuje, da nam pripoveduje svojo osebno doživeto in preživeto zgodbo. Vsakršno govorjenje o prepoznavanju konkretnosti  pri teh delih bi bilo pretiravanje, saj so obrazi, telesa ali embriji prignani do poslednje meje razpoznavne človeškosti, brez individualnih lastnosti, a hkrati je nemogoče trditi, da je sebe izvzel iz upodobljenega. Kot sam zapiše, tesnoba, kot brbotajoča lava našega skupnega “podzemlja”, je tudi po njegovem prepričanju bivanjska stalnica in neločljivi del sodobne vizualne kulture, ne glede na izbiro medija. Predvsem ob spoznanju, da je naša kulturna vez, dejansko stkana v tesnobi, ki izhaja iz preteklega in današnjega medsebojnega pobijanja in izključevanja in ki se kužno kaže vse do danes. Njegova dela govorijo o pristnosti, odsotnosti, življenju in smrti.  Zavedajoč se minljivosti, slikar izpostavlja figuro kot skrivnostno znamenje – grozljivo, a obenem lepo. Raziskovanje bizarne figuralike v vseh mogočih variantah in z vseh mogočih vidikov ga napeljuje v poenostavitve, vendar z redukcijo pripovednih in deduktivnih elementov ne krni motivov, marveč s prizorišča odstranjuje le tisto, kar bi protagonistom njegovih zgodb lahko onemogočilo zaživeti v izrazni polnosti.

Deja Bečaj je zapisala, da je v njegova dela “ujet njegov navdih kot spomin na mladost ter tesnoba preteklega in sedanjega časa. Notranje “dogajanje”, njegov notranji izraz se manifestira kot razgrnjeno življenje sveta, kjer barva sledi lastnemu obstoju in minevanju. ” V nadaljevanju zapiše, da je “prostor njegove slike obenem tudi slepeča svetloba, ki kliče v še neizrečeno, kjer je stik z robovi prostora izvzet in je skorajda hermetično zaprt. Kakor da gre za iskanje ravnotežja med sprejemanjem ravnotežja med neizbežnim koncem in še tihim upanjem v vztrajanju sveta, iz negotove sedanjosti v dihotomijo življenjskih izkušenj, ki nenehno niha med lepim in tragičnim. Kakor da gre za zamrznjen trenutek v premeni večnih sprememb.

Njegova, skorajda romantična manifestacija upodabljanja je navkljub votlemu pogledu v antropomorfnih obraznih podatkih in v temnih nanosih sprejemljiva kot nagib glave, kot nežen medsebojni dotik in v kritični drži kot zmaličen medsebojni odnos, ki ga kaže kot kritika časa, ki ga živi. ”

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]