13. oktober – 17. november

Kultura se vse bolj prepoznava kot podpora trajnostnemu razvoju, kot osnova socialne kohezije, kot plodno področje za razvoj civilne družbe, kot gibalo inovacij in novih tehnologij, kot zdravilo za »trk civilizacij«. Četudi kultura ne more ozdraviti vseh napetosti naše družbe, jih lahko vsaj nekatere omili ali vsaj prepreči, da bi se pojavile. Kultura lahko pomaga razumeti kompleksnost trajnostnega razvoja, lahko prinese nov pomen solidarnosti, lahko pozitivno navdihuje novo gospodarstvo, lahko spodbuja zasebne povezave ter razumevanje in spoštovanje drugih kultur.

Art Circle (Krog umetnosti) je mednarodni festival vizualnih umetnosti, ki se v regijah Goriška Brda, Nova Gorica in Vipavska dolina izvaja že od leta 2011. Namenjen je profesionalnim umetnikom in kuratorjem. Gibalo projekta Krog umetnosti / Art Circle je, da Slovenija skozi kulturo doseže svoj cilj postati svetovno prepoznavna in uveljavljena država. Umetnike večkrat letno na javnem razpisu izbere mednarodna žirija za določene dogodke. Umetnine, nastale v času rezidence, ostajajo v zbirki ART CIRCLE. Ta dela so po rezidenci v Sloveniji in na kasnejših razstavah v tujini razstavljena javnosti. Na ta način ART CIRCLE pomaga pripeljati sodobno umetnost v neurbane regije.

V lanskem letu je Lokarjeva galerija začela s sodelovanjem v tem mednarodnem umetniškem projektu, ki združuje umetnike z vsega sveta, vinarje in turistične ponudnike ter predstavnike različnih veleposlaništev v Sloveniji.

Festival je razdeljen na dva dela, spomladanski in jesenski. Razstava del nastalih v spomladanskem delu je bila v Vili Vipolže. V nedeljo, 8. oktobra, se je pričela jesenska edicija barvitega kroga umetnosti – ART CIRCLE FALL 2023 in končala 13. oktobra z razstavo V Lokarjevi galeriji v Ajdovščini. Na jesenskem delu festivala je ustvarjalo 28 sodelujočih umetnikov. Pri izbiri umetnikov je ključno sodelovanje z veleposlaništvi držav, ki jih projekt vključuje. Vsako leto sproti se veleposlaništva povežejo z različnimi kulturnimi institucijami v njihovi državi in pridejo do nabora umetnikov, ki se jih potem povabi na kolonijo. Kulturne ambasade so edinstvena oblika umetniške rezidence, ki združuje umetnost, diplomacijo in lokalno okolje.

Na letošnji razstavi v Lokarjevi galeriji se predstavljajo umetniki iz Brazilije, Češke, Francije, Japonske, Madžarske, Mehike, Romunije, Slovaške, Srbije, Turčije, Ukrajine in Slovenije.

Tako spomladanska kot jesenska edicija ne bi bila mogoča brez sodelovanja z Občino Ajdovščina, Občino Brda, Mestno občino Nova Gorica, Občino Renče-Vogrsko, Občino Miren Kostanjevica, Občino Šempeter in Občino Krmin/Cormons (Italija).

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

21. junij – 8. julij

Klavdij Tutta (1958), slikar in grafik, je leta 1982 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1984 je končal specialko za grafiko pri prof. Bogdanu Borčiću. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in objekti. Leta 1993 je ustanovil mednarodno likovno delavnico “Slovenija, odprta za umetnost”, ki poteka vsako leto na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Tutta je izrazit predstavnik tako imenovane “Nove podobe”.

V zadnjih letih je v ciklu z naslovom “Potovanje sonca” slikarsko polje razdelil v več pasov, v katerih se pojavljajo simboli, arhetipi in znamenja. Njegov likovni svet je geometrijsko precizen, predvsem pa živo barvit. V svojih novejših delih se je približal robu obale ter v ustvarjalna videnja povezal motiviko morja, stolpasto razčlenjenih svetilnikov, pristaniških dokov in ladij, nad vsemi pa dominira sijoče sinja ploskev morja.

Tuttove slike niso le variacije sorodnih si likovnih konstrukcij in geometrijsko urejenih oblik, iz njih žari tudi življenjska energičnost, zajeta v prostranstvih, ki ga uteleša morje s svojo mogočno širjavo in globino. Učinek globine dosega umetnik z nanašanjem barve v več plasteh, ter z vertikalnimi kompozicijskimi zasnovami ladijskih ali svetilniških arhitektonskih elementov, ki se krepko ugrezajo v morsko globino. Slikar na eni in isti sliki naslika predmete tudi z različnih strani, tako profilne obrise ladij kot pogled nanje z vrha. Njegov današnji slikarski slog je izrazito osebno prepoznaven in samosvoj, je kot neke vrste mozaik vseh njegovih dosedanjih ciklov in učinkuje skoraj nadnaravno in metafizično iracionalno.

Klavdij Tutta je živahen in barvit, svet, ki ga nosi globoko v sebi ne glede na pokrajino in kraj, v katerem živi, je Mediteran v vsej svoji zgoščeni barviti vedrini in radoživi razigranosti. Njegove slike so organizirane v premišljeno kombiniranih ploskvah igrivo barvitega negibnega obmorskega sveta, v sozvočjih oblik, barv, struktur in vzorcev, simbolno oprtih na podobo morja in obmorskih arhitektonskih znamenj. So živahna panorama umetnikovega plodovitega, povsem intimnega ustvarjalnega življenja, osredotočenega na zavest o neizčrpnosti človeških iskanj in hrepenenj.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Janko Orač (1958) je leta 1997 diplomiral na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri prof. Dušanu Kirbišu, v Zagrebu pa je na Akademiji likovnih umetnosti zaključil podiplomski študij umetniške grafike pri prof. Nevenki Arbanas.

V svojih delih na obeh področjih razkriva svoj bogat kreativni potencial. Celoten opus Janka Orača priča o potovanju, o prehajanju, o povezovanju in sobivanju med zunanjim in notranjim, slikarskim in grafičnim, med linijo in barvo … Temelji njegovega ustvarjanja se dotikajo predvsem koloristične abstraktne ekspresije. Avtor v njej uresničuje predvsem likovne metamorfoze, s katerimi potrjuje svojo ustvarjalno vnemo po raziskovanju, po poglabljanju in neomajni zvestobi sebi. V njem je vselej prisotna narava in njegov življenjski prostor ter razmišljanja, povezana z življenjem. Janko Orač se zaveda vloge in pomena kompozicije. Premišljenost ekspresivnih barvnih nanosov se srečuje s stihijskostjo in celo z akcijskim slikanjem. Ritmi konkretnih, pastoznih nanosov so v dialogu z lazurnimi. V njegovih delih je prisotno tudi vključevanje kolažnega principa, s katerimi dosega efekte, ki jih ni mogoče doseči zgolj s čistim slikarskim medijem.

V Oračevem slikarstvu je barva najpomembnejši dejavnik, s katero dosega izjemno izrazno moč in priča o slikarjevi koloristični senzibilnosti. Slike velikega formata so veličasten poklon barvi in potezi. Njegove grafike, tako tiste, ki potrebujejo steno kot tiste, katerih odtisi na trakovih lebdijo v prostoru, pripovedujejo zgodbo o lesu, o lesorezu, o prvinskem in simbolnem.

Janko Orač je likovni sprehajalec med slikarskim in grafičnim področjem, izviren povezovalec različnosti, subtilen in učinkovit raziskovalec likovnih izraznih sredstev. Močan v potezi, skoncentriran v liniji, koloristično bogat in inventiven.

Janko Orač katalog

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Point of view je v bistvu pogled na svet, izoblikovano mnenje, ki ga določa lasten osebni okvir. Lahko je tudi točka, ki odpira nov pogled na znano, na nove izkušnje in nove možnosti.

Umetniški projekt Point of view je mednarodni projekt, ki ga v Lokarjevi galeriji Ajdovščina organizira Center sodobne umetnosti Pivka. Je projekt petih različnih avtorjev iz štirih držav. Različni pogledi, a vsak pogled je priložnost srečanja z Drugim.

Bagrat Arazyan (Armenija) predstavlja projekte iz različnih obdobij. Različni koncepti, različne naloge, različne tehnične rešitve – vendar se vsi projekti nanašajo na ontološko vprašanje: kdo sem, od kod prihajam in kam grem?

Olga Kopeleva (Ukrajina) prikazuje serijo “Moško in žensko”. Kot pravi avtorica, sta »moški in ženska dve energiji, dve sili, dve misli, dve življenji. Glavno gibanje moškega je gibanje proti ženski, glavno gibanje ženske je proti moškemu. S prepletanjem, prodiranjem se preoblikujeta in rojevata moč za življenje, ljubezen in ustvarjanje«.

Eugenia Jaeger (Nemčija) o svoji seriji »Med tukaj in tam, prej in zdaj«: »V času, ko vojne, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek ter avtoritarizem delajo naše družbe vse bolj ranljive za krize, je bolj kot kdaj koli prej pomembno preizprašati naš nekdanji način življenja, ki ga je oblikovalo nacionalno razmišljanje, in razmišljati o novih oblikah skupnega življenja. Na tem ozadju se mi zdi pomembno izkoristiti potencial umetnosti za razmišljanje o novi skupni prihodnosti. Umetniki ne morejo spremeniti sveta, lahko pa se v svojem delu odzivajo na konflikte, tradicije, geopolitiko, migracije, paradokse in absurde teh sistemov – z domišljijo, satiro, skepso in humorjem«.

Maria Proshkowska (Ukrajina): »Kako pogosto nas okoliščine prisilijo, da si zatiskamo oči pred tem, kar v naši duši poraja žarke svetlobe? Skrivamo se za navadami, tradicijami in konvencijami družbe in se bojimo pogledati, kje so odgovori na vsa vprašanja. Ali je mogoče biti iskren do sebe, in če je, kako lahko to goloto spremenimo v silo, ki lahko spremeni svetove?«

Skupni projekt Irine Vdovenko (Litva) in Bagrata Arazyana (Armenija) »Senca svetlobe« je intimni pogovor dveh umetnikov s samim sabo. V fotografikah, ki jih predstavlja Irina Vdovenko, se sloji svetlobe, senc, odsevov medsebojno prepletajo in vplivajo. To je metafora življenja, kjer nekaj očitnega, razumljivega in svetlega nenadoma lahko pelje v nekaj temnega, nerazumljivega in strašljivega, lahko pa se zgodi tudi obratno – ko navidezna tema in zapletenost življenja naenkrat odstre svetleči prostor, kateremu naproti se odpira človek.

V risbah Bagrata Arazyana kaotično gibanje svinčnika, zdaj lahkotno, skoraj nevidno, zdaj pa silovito in globoko, ustvarja prostor, ki živi po svoje. V tem prostoru ni znanih predmetov, ni ničesar, česar je oko navajeno, toda je občutek Eksistence, v kateri je vse prepleteno in del katere smo mi vsi.

Bagrat Arazyan,

kurator Centra sodobne umetnosti Pivka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Četrt stoletja tipografskih delavnic Tipo Brda

17. februar – 11. marec

V Lokarjevi galeriji smo tokrat postavili na ogled malo drugačno razstavo. Namesto likovnih del, nas s sten opazujejo črke, pisave – mnogo pisav. Vsak dan se srečujemo s črkami na ulici, v oglasih, v tiskanih medijih, na računalniških zaslonih in še marsikje. Večina ljudi zaradi hitenja ali nezanimanja črk skoraj ne opazi, saj se posvečajo predvsem vsebini sporočila. Vsako črko je kljub vsemu moral nekdo oblikovati, da se je kasneje lahko pojavila na računalniku ali v tisku. Kako je nastala ali kdo je avtor posameznih črkovnih vrst običajno zanima bolj redke posameznike.

Poleti 1997 se je skupina študentov arhitekture in oblikovanja skupaj z profesorjem Lucijanom Bratušem, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kaligrafijo in tipografijo, odločila prodreti v skrivnost oblikovanja črkovnih vrst. Iz te pobude je v Šmartnem v Goriških Brdih tako začela z delom prva tipografska delavnica Tipo Brda. Za večino je bilo to prvo srečanje z oblikovanjem črk, saj so bili vsi, vključno z mentorjem, brez pravih tovrstnih izkušenj. Skupaj so iskali rešitve ter se učili drug od drugega.

Lucijan Bratuš, pobudnik in začetnik teh delavnic, pravi, da se je » v petindvajsetih letih na delavnicah zvrstilo 225 študentov, mentorjev in predavateljev. Nekateri so se delavnice udeležili samo enkrat, mnogi pa se vračajo, pogosto tudi kot mentorji. Vsako leto so na delavnice vabljeni novi udeleženci, ki s pomočjo znanja in izkušenj starejših kolegov v sproščenem vzdušju vstopijo v svet tipografije in pisav. Zahtevnostna raven je s časom postala vedno višja, s tehnološkim razvojem se je dvignila tudi kvaliteta končnih izdelkov. Z leti so se delavnic začeli udeleževati tudi tuji študenti, profesorji ter gostujoči predavatelji in mentorji iz tujine.«

Delavnice so se iz Goriških Brd selile v različne kraje: na Kaverljag v Slovenski Istri, v Trento, v Ljubljano in Pliskovico na Krasu. Večinoma se izvedeta po dve delavnici letno. Lanska, 38. delavnica je potekala med 10. in 11. septembrom v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Delavnice Tipo Brda so z neformalnimi učnimi metodami in nedogmatskimi oblikovalskimi pristopi mnogim sodelujočim ponudile nova tipografska znanja, ki so jih izvrstno izkoristili na svojih poklicnih poteh«, je svoje misli o tem projektu strnil Lucijan Bratuš.

Vladimir Bačič

Zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Lokarjeva galerija tudi letos nadaljuje svoj začrtan program sodelovanja z drugimi galerijami in slikarskimi društvi. Tokrat se v galeriji od 20. januarja do 11. februarja predstavlja osem umetnikov iz Južno Primorske regije. Izbor avtorjev je opravil umetnostni zgodovinar in kurator Dejan Mehmedovič, ki vodi tudi galerijo Insula v Izoli. Gre za malo pregledno razstavo, ki je tematsko odprta, ni podrejena zahtevani vsebini in razstavljajočih ne omejuje v nobenem smislu. Kot je zapisal v spremni besedi v priložnostni zgibanki, »je fizična realnost neločljivo prepletena z virtualnim. In ravno zaradi tega je lahko tudi ozko teritorialno področje, kakor lahko razumemo naš Južno Primorski prostor, relativno vpliven factor tudi pri nastanku umetniške tvornosti.«

Razstava predstavlja ozek izbor avtorjev, članov Društva likovnih umetnikov Insula, ki predstavljajo aktualno likovno produkcijo na tem prostoru. Vsi avtorji spadajo med plodovite in znane slovenske ustvarjalce.

Fulvia Grbac, Janko Kastelic, Simon Kastelic, Janez Matelič, Aleš Sedmak, Fulvia Zudič, Tilen Žbonana in Paride Di Stefano, ki je sicer Italijan z juga Italije, vendar živi in ustvarja že vrsto let na Obali, nas v svojih delih popeljejo v svoj svet individualnih razmišljanj in iskanj. V ospredju ostaja njihova želja po svobodnem izražanju in odgovornosti do današnjega časa, kjer se umetnost osvetljuje na različne načine, naj si bo ta estetski, notranji, miselni ali zunanji. V svojih delih se poslužujejo različnih načinov obravnavanja in predstavljanja izbranih tematik, njihovi posredni vplivi in neposredne reference pa se navezujejo na najrazličnejša izhodišča preteklosti, sedanjosti ali celo prihodnosti. Prav zaradi te izrazite heterogenosti je dandanes skoraj nemogoče vzpostaviti in prepoznati prevladujoči tok umetniškega izraza, kar je lepo vidno tudi na tej razstavi.

Vladimir Bačič

INSULA zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

11. november – 3. december

O oblikovanju keramike so razmišljali že stari Grki, Etruščani, v deželah Mezopotamije in tudi drugje. Čeprav je snovna materija ves čas ostala nespremenjena, so se ob njej spreminjali postopki, principi, uvajale so se stilne in slogovne ter geografske značilnosti …

Likovno unikatno oblikovanje, ki so ga v zgodovini gojili najrazličnejši rokodelci in obrtniki, je utrlo pot oblikovanju, kot ga poznamo danes. To se je povsem odmaknilo od serijske proizvodnje in izpostavlja v izdelkih neponovljivost v formi. Izdelki so oblikovani, umetelni in hkrati unikatni likovni izdelki, ki ni nujno, da imajo uporabno vrednost. V večini so presenetljivi s svojo estetsko vrednostjo in likovno izvirnostjo, njihov namen pa je v vizualnosti in ne uporabni taktilnosti.

Jadranka Ferjančič se pri delu z glino ukvarja s formo, raziskuje barvne kombinacije in medsebojne vplive glazur v različnih tehnikah žganja. Takšnim celotam dodaja še žičnate detajle, s katerimi dokazuje, da je keramika izrazito odprt medij, pripravljen na sodelovanje z najrazličnejšimi intervencijami in dodatki.

Gregor Maver je mojster raku tehnike, s katero je v končno agregatno stanje popeljal svoje perfekcionistično dodelane keramične stvaritve. Tudi v oblikovanju in modeliranju kaže na izjemno mojstrstvo, ki ga ne zadržuje v enostavnih, ampak v sofisticiranih oblikah, katerim daje posebne, pridušene, naravne barve.

Nada Špacapan ima na področju keramike bogat opus, razpet med različnimi vsebinami, likovno-formalnimi pristopi in tehnikami. Njene mreže so oblikovane iz papirnate gline, sestavljene iz celic in oblikovane v krog. S takšno rešitvijo avtorica vzpostavlja odnos oziroma soodvisnost med fragmentom in celoto.

Spirale Ane Vrčon niso neposreden likovni motiv. Forma njenih del izraža predanost in vztrajnost avtorice kar njeno delo osmišlja kot tehnično bravuro absolutne vrednosti. Kar gledalci občutimo kot mimo bežni kontinuum, odsek večnosti in neskončnost, ki se nadaljuje v obe smeri, je za ustvarjalca lahko le privid in vizija.

Keramika je že od nekdaj navdihovala umetnike ne glede na zvrst njihovega umetniškega ustvarjanja. Prisotnost tovrstnega likovnega izražanja potrjuje, da je keramika pomemben medij in zanimivo kreativno umetniško področje.

Tokratna razstava štirih ustvarjalcev v keramiki kaže na vso bogastvo in raznovrstnost, ki jo omogoča izražanje v keramiki, seveda ob predpogoju poznavanja materiala in tehnik, združenih z umetniško domišljijo in ustvarjalnostjo.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]