Arhiv kategorij: Razstave

Kavka

Kavka (8. januar-8. februar) – razstava zbirke likovnih del ob desetletnici mednarodne likovne kolonije v spomin na slikarja Jožeta Tisnikarja

 V Lokarjevi galeriji se tokrat predstavlja zbirka likovnih del mednarodne likovne kolonije, nastale v spomin na slikarja Jožeta Tisnikarja, ki jo že deset let uspešno organizira Kulturno društvo Jože Tisnikar Mislinja.

Jože Tisnikar je v marsičem zaznamoval kulturno življenje Slovenj Gradca. S svojo hipnotično slikarsko močjo je pritegnili tudi številne občudovalce samosvoje umetniške izpovedi tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Njegova dela izjemne ekspresivne moči danes prištevamo med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti.

Najbolj je znan po svojih upodobitvah krokarjev in temačnih podobah ekspresivnih in eksistencialističnih vsebin. Njegove slike so odraz sveta preprostih ljudi, upodabljal jih je na meji tega sveta, svoj umetniški navdih pa je črpal iz svojega življenjskega in delovnega okolja. Ko je združil vse svoje umetniške ideje in svoja življenjska videnja, so nastale umetnine, ki na poseben način izražajo okolje, ki mu je omogočalo ustvarjati. Glavna ikonografska tema njegovih del je bila smrt. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Čeprav ga je likovna kritika označila s terminom “temni modernizem”,  je ostal eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Umrl je leta 1998 v prometni nesreči, kmalu po julijski otvoritvi velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu. Pred galerijo so mu po smrti postavili spomenik, ki je delo kiparja Mirsada Begića.

Drugi del zgodbe predstavlja delovanje društva Jože Tisnikar Mislinja, ki je leta 2018 končalo s prenovo njegove hiše v Mislinji na Koroškem, v kateri so uredili tudi galerijo, ki so jo poimenovali Galerija Kavka, v kateri so postavili vrsto odmevnih razstav domačih in tujih umetnikov. Od leta 2011 v spomin na Jožeta Tisnikarja organizirajo tudi mednarodno likovno kolonijo, v kateri je do sedaj sodelovalo veliko priznanih slovenskih in tujih umetnikov. Tako je v desetih letih nastala zanimiva in kvalitetna zbirka likovnih del, ki bo prvič javnosti v celoti predstavljena v Lokarjevi galeriji. Na razstavi je tako na ogled oseminsedemdeset umetnikov: Jože Tisnikar, Agata Pavlovec, Albert Mesner, Aleš Knotek, Andrej Perko, Anka Krašna, Azad Karim, Benjamin Kumprej, Beti Bricelj, Bogdan Borčič, Bogdan Čobal, Boni Čeh, Boris Zaplatil, Cveto Zlate, Darko Slavec, Dušan Sterle, Erna Ferjanič, Franc Golob, Franček Berthold, Gregor Pratneker, Gregor Samastur, Helmut Blažej, Igor Banfi, Igor Somrak, Irena Gayatri Horvat, Irena Jeras Dimovska, Janko Orač, Janos Szilagyi, Jerneja Smolnikar, Jošt Snoj, Jože Foltin, Jože Marinč, Karel Pečko, Katja Felle, Laura Kumprej, Lojze Adamlje, Lojze Kalinšek, Lojze Konec, Lucija Stramec, Lucijan Bratuž, Lučka Falk, Lučka Šparovec, Ludvik Pandur, Luka Popič, Maja Šivec, Marijan Mirt, Marjan Jelenc, Maruša Pajenk, Maša Gala, Matjaž Duh, Metka Erzar, Milan Razboršek, Miran Kordež, Narcis Kantardžić, Nataša Tajnik Stupar, Nikolaj Beer , Oto Vogrin, Peter Hergold, Polona Petek, Rado Jerič, Rajko Čuber, Rudi Benetik, Sašo Vrabič, Silva Karim, Stojan Špegel, Štefan Marflak, Taja Ivančič, Tomo Jeseničnik, Veljko Toman, Vida Slivniker, Viktor Šest, Vinko Železnikar, Vojko Pogačar, Walter Tomaschitz, Zdenko Huzjan, Zmago Puhar, Zoran Ogrinc in Željko Mucko.

Oseminsedemdeset umetnikov, ki so s svojimi deli vsak na svoj način počastili spomin na velikega umetnika.

Vladimir Bačič


Nadaljuj z branjem

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Castra2021

28. 8. – 9. 10. 2021

Sedaj že tradicionalni, od leta 2015 mednarodni festival akvarela Castra je v letošnjem letu doživel nov mejnik v številu sodelujočih. Organizacija Castre 2021 se je začela decembra 2020, intenzivno pa od februarja 2021. Kljub izredno nepredvidljivim in negotovim globalnim razmeram zaradi epidemije Covida se je v prvem krogu na razpis odzvalo 310 avtorjev z 893 akvareli iz 48-ih držav. Strokovna žirija je na razstavo sprejela 282 akvarelov 273-ih avtorjev iz 46-ih držav. Da so razmere po svetu res nepredvidljive, nam pove že podatek, da do sredine julija, že dva meseca po zadnjem roku za oddajo pošiljk, še vedno ni prispelo v Lokarjevo galerijo več kot štirideset poslanih pošiljk, ki jih strokovna žirija zaradi tega ni mogla upoštevati v izboru za nagrade in diplome. Kljub vsem organizacijskim težavam, ki jih prinaša globalna pandemija, nas veseli dejstvo, da je festival akvarela Castra postal stalnica v koledarju tovrstnih svetovnih akvarelističnih dogodkov. Še posebej nas veseli dejstvo, da na letošnji Castri sodeluje več kot dve tretjini novih akvarelistov iz celega sveta. Razstava Castra 2021 sicer prinaša raznovrsten, hkrati pa kakovosten izbor akvarelov.

Strokovna žirija, ki so jo sestavljali dr. Nelida Nemec, predsednica žirije, Aleksander Bassin, Lucijan Bratuš, Azad Karim in Vladimir Bačič, je podelila pet denarnih nagrad, šesto nagrado pa je v umetniškem materialu podelil partner Castre, firma Aquarius, ki izdeluje vrhunske umetniške akvarelne barve. Poleg nagrad je žirija podelila tudi dvanajst diplom in eno častno diplomo.

Dobitniki nagrad letošnje Castre 2021 so Adam Papke (Poljska), Pavel Janouškovec (Češka), Nader Mohazabnia (Iran), Alojz Konec (Slovenija), Andzej Rabiega (Poljska) in Tomáš Fišera (Češka).

Diplome so prejeli Andrey Samolinov (Russia), Chang Ming Minko Wong  (Hong Kong), Christine Berlinson-Esser (Nemčija),  Igor Banfi (Slovenija), Ira Zybin (Izrael), Jelica Rašeta (Italija), Leszek Blażewicz (Poljska), Marta Frei (Slovenija), Momčilo Dabanović (Srbija), Oxana Kravtsova (Slovenija/Rusija), Rein Van Uden (Nizozemska) in Zora Završnik Črnologar (Slovenija). Žirija je podelila tudi častno nagrado Žarku Vrezcu (Slovenija)

Svečana otvoritev Castre 2021 je bila v Dvorani 1. slovenske vlade v Ajdovščini. Samo otvoritev je popestril mojster akvarela iz Poljske Andrzej Gosik, ki je na odru v živo ustvarjal akvarel, ki so ga je lahko gledalci v dvorani neposredno spremljali na filmskem platnu, saj ga je ves čas snemala kamera. Slikarja je ves čas glasbeno v živo spremljal priznani slovenski multiinstrumentalist Lado Jakša.

Otvoritve se je poleg večine slovenskih akvarelistov, ki razstavljajo svoja dela v galeriji, udeležilo tudi veliko razstavljalcev iz tujine, kar nas še posebej veseli.

Spletni katalog Castra 2021

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Odstrti pogledi

RAZSTAVA DRUŠTVA LIKOVNIH PEDAGOGOV PRIMORJA

Prišel je čas, a ne le čas razstavne predstavitve članov Društva likovnih pedagogov Primorske, temveč tudi čas, ko lahko vsak posamezni avtor razkrije lastno ustvarjalno identiteto. Čas, ko lahko vsaj za trenutek, ko ne posreduje svojih znanj, ko ni vpet v okvire eksistence, izrazi tisto, kar je rezultat njegovih notranjih hotenj, njegove najbolj intimne vokacije.

Tako razstavljavci dajejo svoj prispevek sodobni likovni umetnosti, za katero je značilno, da je horizont ustvarjanja na široko odprt, da ni predpisanih stilov, da največ štejejo izvirne rešitve, da so najpomembnejše avtorske identitete.

Prav zato je pričujoča razstava tako zelo raznolika. Je zajetje preteklosti in refleksija aktualnosti, je večnost tem, ki ju predstavljata narava in človek, njuna enigmatičnost in s tem tudi likovno-interpretativna privlačnost. Večnost krajinske tematike dobiva nove in nove podobe. Umetniki, ki so čuteča bitja, se namreč še posebej radi vračajo k naravi. Ne želijo je slikati veristično, temveč v njej iščejo bistveno, odkrivajo atmosfero, ki jih navdaja z mirom, občudujejo njene ritme, se poklanjajo njeni veličini. Na slikovna polja prinašajo tisto, kar se je usidralo v njihovo notranjost ter v njej dozorelo za novo likovno rojstvo. Razstavljavci kažejo na subtilnost doživljanja in ustvarjanja lastnih refleksij realnega sveta. Ko govorijo o človeku, o sebi, ko spregovorijo iz sebe, so še posebej tankočutni.

Njihovo ustvarjalnost odlikujejo različni načini, pristopi, tehnike izvedbe in s tem različni likovni mediji. Še posebej pogoste so grafične tehnike in prisotnost risbe. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da vsakdo želi ustvariti nekaj drugačnega, samo njegovega, potrditi lastno ustvarjalno identiteto, stopiti v nadčasnost, ustvariti nekaj, kar je individualno, a v svojem sporočilnem jedru univerzalno.

Avtorji predstavljajo le postanek na svoji ustvarjalni poti, le nekaj del iz svojega ustvarjalnega dnevnika, le košček svojih zanimanj, ki pa dokazujejo, da so na svoji poti raziskovalni, da zvedavo odkrivajo zanimive likovne kotičke.

Morda so prav otroci oz. mladi, s katerimi delajo, marsikdaj njihovi »učitelji«, predvsem v dejstvu, da moraš slediti notranjemu klicu in izraziti tisto, kar čutiš, ter na način, ki pooseblja tebe. Pablo Picasso je zapisal: »Vsak otrok je umetnik. Težko je ostati umetnik, ko odrasteš.« Delo z otroki jih nehote vodi do takšnih spoznanj in do takšnega delovanja, predvsem pa jih spodbuja k lastni ustvarjalnosti, pa čeprav ob službenih obveznostih zanjo težje najdejo čas.

Človek ob vsem balastu zunanjega vse bolj išče primarno in elementarno, hrup želi  zamenjati s tišino, s površine stopiti v globino. Po vsem tem se zdi skoraj logična vrnitev in vrednotenje risbe kot primarnega, najbolj elementarnega sredstva izražanja. Zdi se, da ta doživlja renesanso, hkrati pa se razkriva v širokem diapazonu karakterjev, pojavnosti in vlog. Močno sled pušča v grafičnem mediju, ki je blizu številnim avtorjem pričujoče razstave. Risba pa lahko nastopa tudi kot neposreden in polnomočen ročni zapis. Eksteriorizacija linij pa tudi struktur, barv in drugih likovnih elementov omogoča izraziti vsebine in jih celo podpreti v njihovi sporočilnosti.

Če parafraziram s pesnikom Tonetom Pavčkom, je vsak avtor zase svet. In zato je razstavna celota pisana, raznolika in nadvse bogata.

Anamarija Stibilj Šajn

Na razstavi se predstavljajo: Alenka Venišnik, Anuša Blažko, Bea Tomšič Amon, Ervin Pregelj, Fulvia Grbac, Jana Pečečnik Žnidarčič, Mateja Melan, Matjaž Borovničar, Mojca Lenardič, Nives Marković, Romeo Stubelj, Sara Čeleš, Tanja Samec, Urška Tušar, Vasja Nanut, Tina Nanut, Vesna Marion in Vlasta Markočič.

Katalog likovni pedagogi Primorja

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Women about Women

Women about women, Rise of women je mednarodni projekt s številnimi raznolikimi aktivnostmi, ki predstavljajo povezavo med likovno umetnostjo in družbeno resničnostjo.

Projekt je podprt s strani Evropske unije, posvečen pa je ženski v kulturi Zahodnega Balkana. Njegova iniciatorka in umetniška vodja je Biljana Jotić iz Beograda. Osrednji del projekta je potujoča likovna razstava. Izbor likovnih ustvarjalk, iz vsake države po pet, so opravile: Biljana Jotić (Srbija), Sonja Švec Španjol (Hrvaška), Nela Gligorović (Črna gora), Shqipe Mehmeti (Severna Makedonija) in Anamarija Stibilj Šajn (Slovenija).

V Sloveniji je partner projekta Lokarjeva galerija.

Na razstavi se predstavljajo:

Slovenija: Anja Kranjc, Meta Šolar, Teja Tegelj, Urša Toman, Lona Verlich

Hrvaška: Ivana Bajcer, Mirela Blažević, Marina Čorić,Lena Kramarić, Mateja Rusak

Črna Gora: Anka Gardašević, Milena Jovićević,

Gordana Kuč, Maja Šofranac, Jovana Vujanović

Srbija: Gordana Belić, Anđela Grabež, Natalija Miladinovič, Leonora Vekić, Vesna Vesić

Severna Makedonija: Tanja Balać, Shqipe Mehmeti, Ana Lazarevska, Marija Miloševska , Hristina Zafirovska

Teme, ki postavljajo žensko v središče zanimanja, niso nekaj novega. Ženska je bila skozi zgodovino umetnosti neizčrpen vir navdiha. Skozi čas se njen položaj in vloge spreminjajo, še vedno pa ostaja nosilka življenja.

Fokus projekta je na ženski kot na likovnem motivu, na ženski kot ustvarjalki in strokovni spremljevalki likovne ustvarjalnosti. Osvetliti želi njeno edinstvenost, njeno poslanstvo in pomen v sedanjem času.

Ženske umetnice izražajo sebe in svet okrog sebe na odkrit, senzibilen in zelo raznolik način. Projekt jasno dokazuje, kako je vloga žensk na tem teritoriju raznolika, pogojena s tradicijo in družbenimi razmerami. V Sloveniji se ženske čutimo sprejete, svobodne in smo pozitivno razmišljujoče. To nazorno predstavljajo tudi dela naših umetnic in sam koncept postavitve. Projekt osvetljujemo z naše, pozitivne strani. V celotnem spremljajočem dogajanju bomo poudarjali lepoto ženske, njene čare, sposobnosti, emotivnost, njeno notranjo moč in radost spoznanja – biti ženska, posebna, enkratna, neponovljiva, nepremagljiva v svoji edinstvenosti.

Posebna dragocenost razstave je v njeni medijski raznolikosti, saj se razstavljena dela razpenjajo v najširšem interpretativnem in medijskem loku. Tako raznolikih del že dolgo nismo videli.

Anamarija Stibilj Šajn

umetnostna zgodovinarka in kuratorka

Katalog Women about Women

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Ona

V zgodovini umetnosti je bila ženska razlog za ustvarjanje, navdih, muza ter femme fatale, ki je umetnikom jemala dih. Kljub temu so imele ženske v zgodovini pri dejanskem ustvarjanju umetnosti povsem postransko vlogo.

Predpogoj za uveljavitev žensk na področju umetnosti od konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja je bila njihova popolna profesionalizacija. Na videz so imele enake možnosti, ženske iz dobro stoječih družin, ki so se takrat vpisale na umetniške akademije, vsaj po posebnih programih, so obiskovale različne tečaje s področja umetnosti, vendar končni cilj ni bil umetniško poklicno udejstvovanje ampak imeti dobro izobrazbo in vzgojno pripravo za svoje običajne vloge žene, matere, gospodinje.

Pot do profesionalizacije umetnic je bila mučna in dolga, pri čemer lahko ugotavljamo, da morda še danes ni povsem premagana razlika med zasebno sfero, ki se tradicionalno pripisuje značilnostim žensk, in javno sfero, ki je bila nekoč skoraj izključno namenjena moškim.

Šele v zadnjem obdobju lahko z gotovostjo trdimo, da umetnostna kritika resnično sledi njihovemu delu, družba jih obravnava enako kot umetnike in one se tako tudi počutijo. Splošni vtis je, da je njihovo delo videno in cenjeno. Pa je res povsem tako? Vsekakor se pri tej tezi odpirajo prenekatera problematična vprašanja statusa umetnic v družbi in njihova enakopravnost v kulturni distribuciji.

Na predvečer obeleževanja svetovnega dneva žensk smo se tudi v Lokarjevi galeriji še posebej spomnili nanje z razstavo članic Društva likovnih umetnikov Severne Primorske. Štirinajst ustvarjalk, ki vsaka na svoj način skozi svoja dela izpostavljajo raznovrstnost ženske ustvarjalnosti. Na razstavi se s svojimi najnovejšimi deli predstavljajo Ana Maraž, Anja Kranjc, Jana Dolenc, Julijana Božič, Kristina Rutar, Lona Verlich, Nataša Gregorič, Nežka Zamar, Olga Kolenc, Silva Karim, Špela Volčič, Tea Curk Sorta, Teja Tegelj in Tina Volarič.

Vladimir Bačič

Katalog Ona

 

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Bogdan Soban – Igor Zimic

Zgibanka Soban-Zimic

 

Bogdan Soban ustvarja že več kot tri desetletja. Je ustvarjalec, ki za svoje »slikarstvo« uporablja računalnik, vendar na precej nekonvencionalen način. Svoja  likovna dela pravzaprav napiše, saj skozi zapis računalniškega programa ustvari pogoje, da računalnik izriše, generira podobo.

Abstraktna slika je v njegovem delu odprla neomejenost, ki se je odprla skozi nešteto možnosti in pogledov. Harmonični prelivi, ritem, neomejenost barvnega spektra, odprtost kompozicij so po avtorskem izboru premišljeno modulirani v slikovna okolja, ki z zagotovitvijo določene oblike odlično izpolnjujejo funkcijo likovnega artefakta. Z ustvarjalčevo izkušnjo iz generacije v generacijo novih podob stopnjevano raste njegov občutek za izpeljavo kvalitetno izraznega in svojstveno izpovednega vizualnega produkta.

Sobanova dejavnost je vseskozi v neprekinjenem toku. Različni protokoli nastajanja in variacije končnih aplikacij njegovih abstraktnih »računalniške grafik« razpirajo obzorje brezmejne moči in sugestivne razsežnosti vizualnega. Umetniški akt in odkritje absoluta v njem, ko v principe umetnosti umestimo čudež (nedoločnost), prejudicira spoznanje, da je umetnost morda res najvišja stopnja človekove stvarnosti. Morda nehote, pa vendar, nam Soban nastavlja razmislek v to smer.

Dejan Mehmedovič (izvleček iz daljšega teksta ob razstavi v galeriji Krka zdravilišča Strunjan)

 

Likovno ustvarjanje Igorja Zimica se je začelo kot dialog z vizualno stvarnostjo, ki je bila zanj zavezujoč optični normativ, povezan tudi z lastnim raziskovanjem in študijskim poglabljanjem ter tako z vsebinskim kot likovnim razmišljanjem. S sliko je želel povedati več, vendar ne na neposredno prepoznaven način. Zamikale so ga simbolne dimenzije, preoblikovana in globlje sporočilna pomenskost. Pripoved je spremenil v izpoved, realno stanje v osebno duhovno videnje. V likovno formalnem smislu je stopil na pot reduciranja, preoblikovanja in avtorskega artikuliranja. Izoblikoval je lastno izraznost, ki se z leti ustvarjalnega zorenja nadgrajuje, variira in spreminja. Intenzivna, močna, žareča in na široko odprta barvna paleta, igra dialogov, kontrastnih in komplementarnih stanj, v najnovejših delih pa tudi transparence, ki odkrivajo večplastnost in razpirajo bogastvo likovnih efektov, Igorja Zimica zaznamujejo kot zapriseženega kolorista. Abstrahiranje mu omogoča, da izrazi tisto, kar je samo njegovo, kar ima njegovo zgodbo, čutenje in sporočilo. V tej smeri ga nedvomno podpirajo veliki slikovni formati. Do njih ima posebno afiniteto, saj ne utesnjujejo njegove ustvarjalne svobode, na njih pa še posebej pride do izraza tudi avtorjeva izjemna ustvarjalna energija.

Anamarija Stibilj Šajn (izvleček iz uvodnega teksta v katalogu ob njegovi retrospektivni razstavi v galeriji Rika Debenjaka v Kanalu)

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Mini Castra 2020

Akvarel je v slikarstvu to, kar je poezija v literaturi. V nobeni slikarski tehniki ne more čopič tako razigrati barve kot v akvarelu. Akvarel je najplemenitejša slikarska tehnika, ki zahteva posebno senzibilnost in koncentracijo, vsaka odvečna poteza zmanjšuje njegovo izrazno intenzivnost. Čeprav ima akvarel omejen manevrski prostor, to niti malo ne vpliva na virtuoznost izraznosti in na bogastvo barv, ki ga omogoča ta vodna tehnika. Sveža, tekoča in jasna akvarelna barva doseže svoj vrhunec takrat, ko se slikar odloči naslikati vodo z vodo, s čimer doseže lepoto slikarske bistrine. Akvarel je tehnika, ki nam omogoča, da vse, vsa znanja in občutke strnemo v enem dihu. Pri akvarelu ni prostora za napake. Ali je nekaj dobro ali pa ni. Med slikanjem akvarela je potrebno znati nadzorovati naključja, ne da bi pri tem ovirali njegovo poslanstvo – presenečenje. Akvarel je disciplina, v kateri se mora začeto dokončati v enem zamahu, brez odlašanja. To je tehnika, ki se na prvi pogled zdi enostavna, vse se zdi tako enostavno, v resnici pa je eden najtežjih izraznih načinov v slikarstvu.

Delo v Lokarjevi galeriji zaradi pandemije ni zamrlo, nasprotno, delali smo kot v normalnih časih. Organizacija Mednarodnega bienala akvarela malega formata Mini Castra 2020 je ves čas potekala normalno v skladu z zastavljeno časovnico. Dva meseca pred zaključkom natečaja, ko bi morali avtorji na veliko pošiljati svoja dela, se je med njimi množično naselil dvom o letošnjem bienalu, da ne bo mogoče pošiljati del (letalske pošiljke), zato smo imeli veliko dela s prepričevanjem in pojasnjevanjem, da se zaradi epidemije svet ni ustavil in da naš projekt poteka normalno. Kljub izrednim in negotovim razmeram smo zadovoljni z odzivom avtorjev iz celega sveta, saj se je v prvem krogu odzvalo 221 avtorjev iz 62 držav. Rok za oddajo akvarelov v prvem krogu, ki smo ga podaljšali za en mesec zaradi pandemije, je bil 23. maj. Žirija je 29. maja pregledala prispela dela in opravila selekcijo. Na razstavo je bilo sprejetih 191 avtorjev iz 58 držav.

Nekoliko za nas nepričakovano se je konec maja zgodil nov velik val okužb, tokrat v Južni Ameriki, Aziji in Oceaniji, ki je povsem ohromil življenje mnogih držav. Tako se je zgodilo, da veliko avtorjev iz teh delov sveta, ki so bili sprejeti na razstavo, ni moglo poslati svojih del. Zaradi višje sile je tako končno število letošnjih razstavljavcev občutno manjše od dejansko sprejetih. Seveda pa v danih okoliščinah tudi letošnja Mini Castra predstavlja nadaljevanje uspešne zgodbe tega mednarodnega projekta.

Vladimir Bačič

katalog MINI CASTRA 2020

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Žarko Vrezec – Dnevnik 2010-2020

Dnevniški zapisi: nagovori v prepletu linij, barv, nanosov, prostora in svetlob

Čeprav nas Žarko Vrezec, izjemen umetnik in teoretik, že več kot štiri desetletja nagovarja tako z risbami, grafikami, skulpturami, ilustracijami, scenografijo kot tudi oblikovanjem, je vendarle slikarski opus tisti, ki razgrinja vso širino njegovega likovnega razmišljanja in zavedanja ter izpostavi njegovo prepričanje, da slikarski nagovor »ni nikoli enoznačen«, da je »njegova sporočilnost vselej večplastna in večpomenska«, da je slikovna površina »zavezujoči prostor historičnega spomina in civilizacijske izkušnje, v intimni sferi dojemanja pa ekskluzivno imaginativno polje, namenjeno usodni intervenciji slikarjeve roke, katere sledi tako smiselno naznanjajo avtorjevo prezenco v prostoru in času, znova in znova iščoč neizhojene, skrivnostne poti našega življenja in nehanja.« Ta slikarski opus zajema tudi slikarska dela majhnih formatov, ki že vrsto let vsakodnevno nastajajo kot dnevniški zapisi v akrilu na papirju. Za tokratno in prvič tako obsežno predstavitev dvesto sedemdesetih del je slikar iz izjemnega opusa več tisoč del izbral dela iz zadnjega desetletnega obdobja.

Žarko Vrezec je slikar v najplemenitejšem pomenu te besede in se, razen v prvih ustvarjalnih letih, ko so se njegova iskanja osredotočala na figuro kot temeljno nosilko njegove likovne izpovedi, vsa kasnejša desetletja posveča abstraktni sliki in možnostim, ki jih ob nenehnem raziskovanju, analiziranju in sintetiziranju abstraktnega likovnega izražanja ponujajo osnovni slikarski izrazni elementi barva, prostor, kompozicija, črta in svetloba, preinterpretirani in podoživeti skozi lastno slikarsko optiko in lastnimi ustvarjalnimi hotenji. Z več vsebinskimi in formalnimi premenami, ki so se izkristalizirali v več ciklov, od najbolj odmevnih kot so: cikel Prostor slike v začetku osemdesetih, Brez naslova v devetdesetih, cikel Relikvije konec prejšnjega stoletja in cikel Slovo, ki je nastajal skoraj celotno prvo desetletje sedanjega stoletja, do del iz cikla Dnevnik, ki se mu posveča v drugem desetletju in združuje ter zaokroža temeljna umetniška in likovna prepričanja.

Dela, ki so razstavljena v Lokarjevi galeriji ne nosijo ne naslovov in ne letnic, saj nas želijo nagovoriti s svojo slikovno površino, premišljeno stkano kot subtilno, poglobljeno in intimno igro barv, linij, nanosov, prostora in svetlobe, v tehniki akrila in včasih tudi barvnega svinčnika, kjer se sprostita tako slikarjeva domišljija kot občutek za disciplinirano podoživljanje abstraktnega videnja. To je bilo v preteklosti velikokrat ujeto v kvadratno ploskev z izpraznjenim središčem in močnim poudarkom modernistične mreže – kasneje izčiščene tudi v osnovni prostorski križ in odprte spontanim nanosom in vrezovanjem ter perforiranjem –, ki se skozi leta vse bolj levi v vertikalno ploskev in kompozicijo z vitkimi strukturami, s pridihom domišljijskih in poetičnih reminiscenc, ki so koreninile v preteklosti in živijo vse do danes, ko oplemenitene z nanosi in plastmi izrezov iz starejših del vse bolj izražajo tudi občutenja tretje dimenzije in haptičnosti v čistem prelitju barv, linij in svetlob. Ta dela manjših dimenzij so slikarjevi dnevniški likovni zapisi, ki v sebi nosijo celovito izpoved trenutnega razpoloženjskega in čustvenega stanja na način, ki ni nič drugačen kot na veliko večjem nosilcu, saj gre za skoncentriran prenos njegovega notranjega videnja likovne, slikarske stvaritve z mislijo na geometrijsko ravnotežje, harmonijo ožjih ali širših linearnih vertikal, na premišljen in ujemajoč se kolorit in gestualni akcent, na odzivno sestavljanje in razstavljanje pravilnih oblik, na ujemajočo se teksturo. Čeprav je slikovna površina majhna, jo slikar občuti v vsej monumentalnosti: zato decentno izbira barvne tone in mavrico odtenkov ter prelivanj, išče vtis globine s slojevito tehniko slikanja in kolažiranjem, tudi s fragmenti starejših del, išče mehkobo in zaželen ritem. Pravzaprav išče dialog, ki nagovori tako z vrhunsko metjejsko izdelavo kot s polnostjo izvirne in prepoznavne slikarjeve poetike. In nam tako posreduje videnje slikarstva, ki ga dojema kot »nenehno samospraševanje o bistvenih postavkah našega bivanja«.

dr. Nelida Nemec

Katalog Vrezec

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Izolacija življenja / življenje v izolaciji – virtualna razstava

Isolation of Life / Life in Isolation (virtual exhibition)

 

Koronavirus že nekaj časa počasi, a zanesljivo iz javnega in zasebnega življenja izriva večino ostalih tem. Tudi in predvsem kultura ter z njo vizualna umetnost je v tem času še posebej odrinjena na rob, kot da je ni. Ustvarjalci še kako obstajamo, čeprav nam z ekonomskega stališča res trda prede. Morda se prav v teh časih v naših ateljejih rojevajo najmočnejša dela.

V Društvu likovnih umetnikov Severne Primorske smo se odločili, da odpremo virtualno galerijo / razstavo del, ki nastajajo v teh dneh izolacije. Zunaj prekipeva pomlad, naš fizični svet pa je omejen. S to razstavo dokazujemo, da ima naša ustvarjalnost krila, s katerimi lahko poleti onstran pandemije, nenehnih poročil, onstran predpisov in občinskih meja, onstran političnih diskurzov.

 

Adriano Velussi, Gorizia

 

 

 

Brez naslova 1, akril na platnu, april 2020

 

 

 

 

Brez naslova 2, akril na platnu, marec 2020

 

 

Andrej Pavlič, Ljubljana

 

 

 

Nokturno, grafit, papir, 50 x 70 cm, 2020

 

 

 

 

Virologija, grafit, papir, 50 x 70 cm, 2020

 

 

Andrej Perko, Vipavski Križ

 

 

Reciklaža 1, kolaž / analogne fotografije v lesenem okviru, 72 x 62 x 5 cm, marec 2020

 

 

Anja Kranjc, Vipava

 

 

Utelešanje divjine III, akril na platnu, 160 x 140 cm, marec 2020

 

 

 

Utelešanje divjine IV, akril na platnu, 190 x 125 cm, marec 2020

 

 

Azad Karim, Ajdovščina

 

 

Dotik spominov 1, akril na platnu, 70 x 70 cm, april 2020

 

 

 

Dotik spominov 2, akril na platnu, 50 x 50 cm, april 2020

 

 

Bogdan Soban, Vrtojba

 

 

Premagani-virus-27, digitalni tisk na papir, 70 x 50 cm, april 2020

 

 

Premagani-virus-28, digitalni tisk na papir, 70 x 50 cm, april 2020

 

 

 

Danilo Jejčič, Ajdovščina

 

 

Triptih Sinjeoka, Slepooka in Mačjeoka, , dig. fotografija na pap., vsaka 70 x 46 cm, 2020

 

Igor Zimic, Ajševica

 

 

 

Brez naslova 1, akril na platno, 87 x 65 cm, marec 2020

 

 

 

 

Izolacija, akril na platno, 69 x 55 cm, april 2020

 

Ivan Skubin, Golo brdo – Goriška Brda

 

 

Meditacija v osami, akril na platno, 60 x 80 cm, april 2020

 

 

 

 

Vrtiljak, kamenina, ᴓ 27 x 25, april 2020

 

Julijana Božič, Ajdovščina

 

 

Spati in čakati?, svinčnik in barvice na papirju, 100 x70 cm, marec 2020

 

 

Katarina Spacal, Kostanjevica na Krasu

 

 

Brez naslova, tkana slika, volna, bombaž, 60 x 60cm, marec 2020

 

 

 

Brez naslova, tkana slika, volna, bombaž, 24 x 24cm, marec 2020

 

 

Klavdija Marušič, Trst

Iz cikla “Posebna prisotnost”, fotografija, 13×13 cm, marec 2020

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Luka Širok, Kanal ob Soči

 

 

No title, mešana tehnika na plastiki/pvc, 200 x 300 cm, april 2020

 

 

Miran Bratuš, Ljubljana

Serija “Bledeče modro – izgubljanje stika” , fotografski printi, 20 x 30 cm, marec 2020

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Miran Kordež, Miren

(Kliknite na fotografijo za ogled slike v pravilnem formatu)

 

 

 

Breme preteklosti, akril na platno, 40 x 140, 2020

 

 

 

 

Kam, akril na platno, 40 x 140, 2020

 

Nežka Zamar, Šempas

 

 

Indoor landscape I (one layer per day), olje na platnu, 18 cm x 24 cm, 2020

 

 

 

Indoor landscape III (one layer per day), olje na platnu, 18 cm x 24 cm, 2020

 

 

Nataša Gregorič, Šempeter pri Gorici

 

Anam Cara (z blagoslovljenimi cvetovi vrtnic), mešana tehnika alkoholni tuši, grafit in papir na sintetični slikarski papir, 35 x 50 cm, marec 2020

 

 

 

Pareidolija: Angel (Device Marije v skalni votlini), mešana tehnika alkoholni tuši, grafit in papir na sintetični slikarski papir, 35 x 50 cm, april 2020

 

 

Olga Kolenc, Nova Gorica

 

 

CO-VI-DO-VAN-JE, mešana tehnika, 40 x 40 cm, april 2020

 

 

 

VIRTUALNI “POUŠTRTANC”, mešana tehnika, 40 x 40 cm, marec 2020

 

 

Polona Kunaver Ličen – Lona Verlich, Ajdovščina

 

 

Trenutek resnice, akril, dekopaž, 180×240 cm, april 2020

 

 

Silva Copič, Ajdovščina

 

 

 

Ujeta v čas, akril na platno, 91 x 50cm, april 2020

 

Silva Karim, Ajdovščina

 

 

Pomlad v Šturskem parku, akril na platnu, 45 x 60 cm, april 2020

 

 

 

 

Travnik, akril na lesu, 16 x 22 cm, april 2020

 

Simon Jugovic Fink, Trzin / London

 

 

Social Distancing (1:37 min – za ogled kliknite na podčrtano besedilo)

 

 

 

 

Copati, digitalna slika, 50 x 70 cm, 2020

 

Teja Tegelj, Cerknica

 

 

Vzporedne realnosti (1:32 min – za ogled kliknite na podčrtano besedilo)

 

 

Tinka Volarič, Most na Soči

 

 

Pred začetkom,  ilustracija, akril na papirju, 31 x 31 cm, maj 2020

 

 

Vladimir Bačič, Ajdovščina

 

 

Covid 1, grafika, 70 x 1000 cm, april 2020

 


 

 

Covid 2, grafika, 70 x 1000 cm, april 2020

 

komentarjev 7

Uvrščeno v Razstave

BERKO

Fotorealizem ali hiperrealizem, lahko tudi superrealizem, se je pojavil v ZDA sredi 60. let predvsem na slikarskem in grafičnem področju. Utemeljuje ga težnja po natančnem in s skrbnostjo do detajla izdelanem slikarskem posnetku resničnosti, ki jo prikazuje fotografija; torej njegovo izhodišče kljub realistični uprizoritvi ni več neposredna zaznava sveta. Postopek nastajanja hiperrealistične slike je običajno dolgotrajen, lahko tudi več mesecev.

Fotorealizem se je pojavil kot reakcija na konceptualno in abstraktno umetnost. Z zamenjavo slikarjevega subjektivnega pogleda za »objektiven« pogled fotoaparata se je bistveno spremenila filozofija slikarstva. Motivno je fotorealizem soroden popartu, saj se v želji natančno odslikati svet ne izogne niti najbanalnejšim detajlom iz vsakdanjosti. Navdihuje se pri potrošniški družbi in mestnem življenju, ki se zrcali v odsevih izložbenih oken, zanj pa je značilna tudi popolna nezainteresiranost za predmet odslikave. Zaradi jasne ideje bi v ozadju fotorealizma lahko odkrili tudi konceptualistično komponento.

Berko je eden redkih umetnikov v Sloveniji, ki se je v sedemdesetih letih s fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnil od dominantne ekspresionistične prakse in abstraktne slike. Njegov opus od znamenite črno bele slike, na kateri se je upodobil z ženo Zdenko do popularne serije digitalnih grafik in slik velikega formata z naslovom Nikoli niste daleč od Berkove zvezde, obsega  še podobe vzete iz družinskega albuma, iz popularnega medijskega sveta, floristične in ekološke motive ter izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v interier in eksterier, ki se zrcalita v velikih steklenih površinah sodobne arhitekture. Tovrstna trenutna realnost je, ne glede na to, kako je varljiva in dematerializirana, nov vidik v slovenskem slikarstvu kot celoti. Berko slika svoja doživetja in je kronist našega časa, je slikar sodobnosti.

Njegova dela hranijo muzeji sodobne umetnosti v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, njegov portret Roberta Redforda je ena redkih slovenskih slik v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu na izpostavljenem mestu.

Vladimir Bačič

zgibanka Berko

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave