Arhiv kategorij: Razstave

Mini Castra 2022

27. avgust – 15. november

Po dveh letih, lani je bila Castra 2021, je v Lokarjevi galeriji ponovno aktualna Mini Castra 2022, mednarodni bienale akvarela malega formata.

Žal se je letos zgodila vojna v Ukrajini, ki je poleg vsega gorja, ki ga doživljajo Ukrajinci, prinesla tudi nam velik izpad avtorjev. Tradicionalno se je do sedaj iz Ukrajine, Rusije in Belorusije, od koder sicer prihajajo vrhunski akvarelisti, prijavila skoraj tretjina vseh sodelujočih. Letos prihaja iz teh treh držav le ena sodelujoča iz Ukrajine, pa še ta se je po začetku vojne odselila v Švico. Tudi sicer je čutiti velik negativen vpliv te vojne, predvsem v Aziji, od koder je prihajalo veliko sodelujočih akvarelistov, saj iz kar nekaj držav letos ni udeležencev. Tako bo na letošnjem Mednarodnem festivalu akvarela Mini Castra 2022 razstavljalo občutno manj avtorjev, kot bi jih sicer. Zagotovo pa v danih okoliščinah letošnja Mini Castra 2022 predstavlja nadaljevanje uspešne zgodbe tega pomembnega mednarodnega likovnega projekta, ki je že davno prerasel lokalne okvire in za katerega lahko mirne duše zatrdimo, da predstavlja enega pomembnejših tovrstnih akvarelističnih dogodkov v mednarodnem prostoru.

Rainer Maria Rilke je nekoč dejal, da je lepota vedno nekaj, kar dodamo našemu čustvu, pogledu, doživetju, vendar nikoli ne vemo, kaj natančno je to.

Strokovna komisija, ki so jo sestavljali Lucijan Bratuš, predsednik žirije, ter člani Azad Karim, Vladimir Bačič, Bogdan Vrčon in Miran Kordež, je v soboto, 25. junija, pregledala prispela dela in naredila izbor avtorjev ter izbrala nagrade in diplome. Na razstavo je bilo sprejetih 127 avtorjev iz 29 držav. Nekateri avtorji so svojo kvaliteto izkazali s celo serijo enakovrednih ter tehnično zelo kakovostnih akvarelov in komisija je nekaterim dodelila nagrade in diplome tudi zaradi kvalitetno uravnotežene kolekcije. Letošnje nagrade prejmejo David Hrvatin, Branko Tomažič in Janko Orač iz Slovenije, Gloria Toscano iz Italije in Zsuzsanna Erényi iz Madžarske. Diplome so prejeli Klavdij Tutta in Pavle Ščurk iz Slovenije, Momčilo Dabanović in Ranko Bočina iz Srbije, Barbara Cenni iz Italije, Maria Esther Becerril iz Mehike, Batur Baslar iz Španije, Janna Liebender Folz in Nataliia Englert iz Nemčije in Gonzalo Ibáñez iz Čila.

Svet, ki nas obdaja, ni le svet posameznih elementov, pač pa so prav toliko pomembni tudi odnosi med njimi.

Vladimir Bačič

Mini Castra 2022 spletni katalog 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Zdenko Huzjan – Oklepni čas / Armoured time

13. maj – 11. junij

Eden ključnih problemov v umetnosti je možnost upodobitve neupodobljivega. Temu praviloma sledijo razmisleki o tem, na kakšen način je to mogoče narediti: ali se odločiti za realizem in se približati veristični upodobitvi dogodkov ali subjektivizirati realnost. V številnih razpravah estetsko doživljanje in transmisija zgodovinske vednosti nista razumljena dialektično, ampak kot nasprotujoči si poziciji. Iskati lepoto znotraj Huzjanove ikonografije je delikatno področje, a vendar v njegovih delih ne moremo zanikati estetike.

Zdenka Huzjana lahko umestimo v ponotranjeno pričevanjsko umetnost, saj tudi naslov ciklusa Oklepni čas – Armoured time nakazuje, da nam pripoveduje svojo osebno doživeto in preživeto zgodbo. Vsakršno govorjenje o prepoznavanju konkretnosti  pri teh delih bi bilo pretiravanje, saj so obrazi, telesa ali embriji prignani do poslednje meje razpoznavne človeškosti, brez individualnih lastnosti, a hkrati je nemogoče trditi, da je sebe izvzel iz upodobljenega. Kot sam zapiše, tesnoba, kot brbotajoča lava našega skupnega “podzemlja”, je tudi po njegovem prepričanju bivanjska stalnica in neločljivi del sodobne vizualne kulture, ne glede na izbiro medija. Predvsem ob spoznanju, da je naša kulturna vez, dejansko stkana v tesnobi, ki izhaja iz preteklega in današnjega medsebojnega pobijanja in izključevanja in ki se kužno kaže vse do danes. Njegova dela govorijo o pristnosti, odsotnosti, življenju in smrti.  Zavedajoč se minljivosti, slikar izpostavlja figuro kot skrivnostno znamenje – grozljivo, a obenem lepo. Raziskovanje bizarne figuralike v vseh mogočih variantah in z vseh mogočih vidikov ga napeljuje v poenostavitve, vendar z redukcijo pripovednih in deduktivnih elementov ne krni motivov, marveč s prizorišča odstranjuje le tisto, kar bi protagonistom njegovih zgodb lahko onemogočilo zaživeti v izrazni polnosti.

Deja Bečaj je zapisala, da je v njegova dela “ujet njegov navdih kot spomin na mladost ter tesnoba preteklega in sedanjega časa. Notranje “dogajanje”, njegov notranji izraz se manifestira kot razgrnjeno življenje sveta, kjer barva sledi lastnemu obstoju in minevanju. ” V nadaljevanju zapiše, da je “prostor njegove slike obenem tudi slepeča svetloba, ki kliče v še neizrečeno, kjer je stik z robovi prostora izvzet in je skorajda hermetično zaprt. Kakor da gre za iskanje ravnotežja med sprejemanjem ravnotežja med neizbežnim koncem in še tihim upanjem v vztrajanju sveta, iz negotove sedanjosti v dihotomijo življenjskih izkušenj, ki nenehno niha med lepim in tragičnim. Kakor da gre za zamrznjen trenutek v premeni večnih sprememb.

Njegova, skorajda romantična manifestacija upodabljanja je navkljub votlemu pogledu v antropomorfnih obraznih podatkih in v temnih nanosih sprejemljiva kot nagib glave, kot nežen medsebojni dotik in v kritični drži kot zmaličen medsebojni odnos, ki ga kaže kot kritika časa, ki ga živi. ”

Vladimir Bačič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Skulptura

1. april – 26. april

Kiparstvo se danes nenehno spreminja ter širi obseg svojih dejavnosti. Nekatere značilnosti, ki so prej veljale za bistvene v kiparski umetnosti, v veliki meri v sodobnem kiparstvu niso prisotne. Strogo gledano se izraz “sodobno kiparstvo” nanaša na umetnost, ki jo ustvarjajo in proizvajajo umetniki, ki živijo danes. Današnji kiparji delujejo in se odzivajo na globalno okolje, ki je kulturno raznoliko, tehnološko napredno in večplastno. Ker sodobni kiparji delajo v številnih medijih, pogosto razmišljajo in skozi svoja dela komentirajo sodobno družbo. Ko se gledalec sreča s sodobno umetnostjo, bi moral pustiti ob strani vprašanja, kot so: “Ali je umetniško delo dobro?”, “Ali je delo estetsko prijetno?” Namesto tega naj razmišlja le o tem, ali je umetnost »angažirana« ali »zanimiva«. Sodobni umetniki lahko dvomijo v tradicionalne pojme o tem, kako je umetnost definirana, kaj je umetnost in kako nastane umetnost, hkrati pa bi kljub vsemu morali ustvarjati dialog s slogi in gibanji, ki so bili pred njimi. Ustvarjanje umetnosti, ki kljubuje pričakovanjem gledalcev in umetniškim konvencijam, je izrazito sodoben koncept. Vendar pa so kljub vsemu umetniki vseh obdobij produkti svojih relativnih kultur in časovnih obdobij.

Ker sodobni kiparji uporabljajo vsakršne materiale in metode izdelave, ki služijo njihovim namenom, kiparske umetnosti ni več mogoče identificirati s tradicionalnimi materiali ali tehnikami. Ob vseh teh spremembah je le ena stvar, ki je v kiparski umetnosti ostala nespremenjena – ustvarjanje forme v treh dimenzijah.

Na tokratni kiparski razstavi DLUSP-a se predstavlja 14 ustvarjalcev, za katere še kako veljajo prej izrečene misli. Vladimir Bačič, Tea Curk Sorta, Nataša Gregorič, Danilo Jejčič, Azad Karim, Silva Karim, Anja Kranjc, Klavdija Marušič, Andreja Koblar Perko, Kristina Rutar, Ivan Skubin, Luka Širok, Arijel Štrukelj in Teja Tegelj. Razstavljalci pripadajo različnim generacijam in različnim umetniškim pristopom, kljub vsemu pa iz njihovih razstavljenih del začutimo, poleg individualne likovne govorice, njihovo subtilno vpetost in angažiranost v okolje in svet, v katerem živimo. Pri nekaterih je to romantičen odsev notranjega idealističnega sveta, drugim ni vseeno, kaj se dogaja z naravo oziroma naš odnos do nje, spet drugi skozi svoja dela kritično razgaljajo našo družbo in dogodke, ki so posledica le te. Ne glede na vse, velja prejšnja trditev, da so kljub vsemu vsi umetniki produkt svojih relativnih kultur in časovnih obdobij.

Vladimir Bačič

zgibanka Skulptura

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

DLUD 12/15 Skupinska razstava Društva likovnih umetnikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja

25. februar – 19. marec

Društvo je bilo ustanovljeno leta 2007 in je najmlajše društvo delujoče pod okriljem Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Društvo trenutno vključuje 27 profesionalno delujočih umetnikov. Ob 15. obletnici svojega delovanja se v Lokarjevi galeriji predstavljajo Hamo Čavrk, Boštjan Kavčič, Mateja Kavčič, Alojz Konec, Robert Lozar, Jože Marinč, Jožica Medle, Jasmina Nedanovski, Janko Orač, Igor Papež, Andreja Schwenner in Uroš Weinberger. Društvo poleg razstav v domačem kraju posebno skrb namenja sodelovanju z drugimi regijskimi stanovskimi društvi, saj so tovrstne izmenjave še posebej dragocene, saj stanovske kolege povezujejo, prinašajo svež veter in profesionalno bogatijo.

Umetniki, ki se tokrat predstavljajo v Lokarjevi galeriji, se motivno osredotočajo na interpretacijo ekoloških vsebin, človekove eksistence v sodobnem času ali pa raziskujejo izbrani likovni medij. Za razstavo je značilna pestrost likovnih izrazov, od klasičnega slikarstva, grafike do kiparstva.

V informacijsko prenatrpani in potrošniško lahkomiselni sedanjosti se nekateri sodelujoči umetniki obračajo k naravi in iščejo v njej navdih in upanje za boljšo prihodnost. Ekološke teme, kot so brezbrižno izkoriščanje narave in njenih virov ter skrb za prihodnost je v fokusu zanimanja več umetnikov. V človeški bivanjski prostor vdira tehnologija nadzora, ki resda olajšuje življenje, obenem pa proizvaja tudi vse bolj pasivne in lažje vodljive posameznike, kar pa nekateri sodelujoči umetniki ne prepoznavajo kot napredek človeške vrste. Eksperimentalno vstopanje v svoja dela z razmišljanjem o izraznem mediju je prav tako ustvarjalna preokupacija nekaterih umetnikov. Raziskovanju prostora v slikovnem polju ali kiparskem prostoru, ki je razpet med abstraktnim in mimetičnim, v neskončnost usmerjene ideje, ki se izvijajo iz ujetosti tuzemskega dojemanja sveta je umetniška pot, ki se ji tudi posveča nekaj avtorjev v svojih razstavljenih delih.

Razstava nudi gledalcu vpogled v aktualno ustvarjanje umetnikov južnega dela Slovenije, ki pa je hkrati neločljivo povezana z aktualno ustvarjalnostjo slovenske likovne scene.

Vladimir Bačič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

4. mednarodni festival akvarela malega formata / 4th international small format watercolour festival – Mini Castra 2022

IWS Slovenija vabi na 4. mednarodni bienale akvarela malega formata v Vipavski dolini.
Kindly invited to the IV. international small format watercolour biennial in Vipava valley by IWS Slovenia.

 

NOV DATUM ZA PRIJAVO: 6. MAJ

NEW APPLICATION DEADLINE: MAY 6TH

 

Navodila v slovenščini: MINI CASTRA 2022 – slo

English instructions: MINI CASTRA 2022 – eng

Istruzioni in italiano: MINI CASTRA 2022 – ita

Instrucciones en español: MINI CASTRA 2022 – esp

Instrukcje po polsku: MINI CASTRA 2022 – pol

 

Komentiraj

Uvrščeno v Castra, Nerazvrščeno

Kavka

Kavka (8. januar-8. februar) – razstava zbirke likovnih del ob desetletnici mednarodne likovne kolonije v spomin na slikarja Jožeta Tisnikarja

 V Lokarjevi galeriji se tokrat predstavlja zbirka likovnih del mednarodne likovne kolonije, nastale v spomin na slikarja Jožeta Tisnikarja, ki jo že deset let uspešno organizira Kulturno društvo Jože Tisnikar Mislinja.

Jože Tisnikar je v marsičem zaznamoval kulturno življenje Slovenj Gradca. S svojo hipnotično slikarsko močjo je pritegnili tudi številne občudovalce samosvoje umetniške izpovedi tako v Sloveniji kot tudi v tujini. Njegova dela izjemne ekspresivne moči danes prištevamo med največje slikarske dosežke slovenske in evropske figuralne modernistične umetnosti.

Najbolj je znan po svojih upodobitvah krokarjev in temačnih podobah ekspresivnih in eksistencialističnih vsebin. Njegove slike so odraz sveta preprostih ljudi, upodabljal jih je na meji tega sveta, svoj umetniški navdih pa je črpal iz svojega življenjskega in delovnega okolja. Ko je združil vse svoje umetniške ideje in svoja življenjska videnja, so nastale umetnine, ki na poseben način izražajo okolje, ki mu je omogočalo ustvarjati. Glavna ikonografska tema njegovih del je bila smrt. Najbolj je poznan po svojih upodobitvah krokarjev in po temačnih podobah mrtvih, pogrebov, krajin in avtoportretov. Čeprav ga je likovna kritika označila s terminom “temni modernizem”,  je ostal eden najbolj samosvojih slovenskih slikarjev. Priznan in cenjen je bil tudi v tujini. Umrl je leta 1998 v prometni nesreči, kmalu po julijski otvoritvi velike retrospektivne razstave v galeriji v Slovenj Gradcu. Pred galerijo so mu po smrti postavili spomenik, ki je delo kiparja Mirsada Begića.

Drugi del zgodbe predstavlja delovanje društva Jože Tisnikar Mislinja, ki je leta 2018 končalo s prenovo njegove hiše v Mislinji na Koroškem, v kateri so uredili tudi galerijo, ki so jo poimenovali Galerija Kavka, v kateri so postavili vrsto odmevnih razstav domačih in tujih umetnikov. Od leta 2011 v spomin na Jožeta Tisnikarja organizirajo tudi mednarodno likovno kolonijo, v kateri je do sedaj sodelovalo veliko priznanih slovenskih in tujih umetnikov. Tako je v desetih letih nastala zanimiva in kvalitetna zbirka likovnih del, ki bo prvič javnosti v celoti predstavljena v Lokarjevi galeriji. Na razstavi je tako na ogled oseminsedemdeset umetnikov: Jože Tisnikar, Agata Pavlovec, Albert Mesner, Aleš Knotek, Andrej Perko, Anka Krašna, Azad Karim, Benjamin Kumprej, Beti Bricelj, Bogdan Borčič, Bogdan Čobal, Boni Čeh, Boris Zaplatil, Cveto Zlate, Darko Slavec, Dušan Sterle, Erna Ferjanič, Franc Golob, Franček Berthold, Gregor Pratneker, Gregor Samastur, Helmut Blažej, Igor Banfi, Igor Somrak, Irena Gayatri Horvat, Irena Jeras Dimovska, Janko Orač, Janos Szilagyi, Jerneja Smolnikar, Jošt Snoj, Jože Foltin, Jože Marinč, Karel Pečko, Katja Felle, Laura Kumprej, Lojze Adamlje, Lojze Kalinšek, Lojze Konec, Lucija Stramec, Lucijan Bratuž, Lučka Falk, Lučka Šparovec, Ludvik Pandur, Luka Popič, Maja Šivec, Marijan Mirt, Marjan Jelenc, Maruša Pajenk, Maša Gala, Matjaž Duh, Metka Erzar, Milan Razboršek, Miran Kordež, Narcis Kantardžić, Nataša Tajnik Stupar, Nikolaj Beer , Oto Vogrin, Peter Hergold, Polona Petek, Rado Jerič, Rajko Čuber, Rudi Benetik, Sašo Vrabič, Silva Karim, Stojan Špegel, Štefan Marflak, Taja Ivančič, Tomo Jeseničnik, Veljko Toman, Vida Slivniker, Viktor Šest, Vinko Železnikar, Vojko Pogačar, Walter Tomaschitz, Zdenko Huzjan, Zmago Puhar, Zoran Ogrinc in Željko Mucko.

Oseminsedemdeset umetnikov, ki so s svojimi deli vsak na svoj način počastili spomin na velikega umetnika.

Vladimir Bačič


Nadaljuj z branjem

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Castra2021

28. 8. – 9. 10. 2021

Sedaj že tradicionalni, od leta 2015 mednarodni festival akvarela Castra je v letošnjem letu doživel nov mejnik v številu sodelujočih. Organizacija Castre 2021 se je začela decembra 2020, intenzivno pa od februarja 2021. Kljub izredno nepredvidljivim in negotovim globalnim razmeram zaradi epidemije Covida se je v prvem krogu na razpis odzvalo 310 avtorjev z 893 akvareli iz 48-ih držav. Strokovna žirija je na razstavo sprejela 282 akvarelov 273-ih avtorjev iz 46-ih držav. Da so razmere po svetu res nepredvidljive, nam pove že podatek, da do sredine julija, že dva meseca po zadnjem roku za oddajo pošiljk, še vedno ni prispelo v Lokarjevo galerijo več kot štirideset poslanih pošiljk, ki jih strokovna žirija zaradi tega ni mogla upoštevati v izboru za nagrade in diplome. Kljub vsem organizacijskim težavam, ki jih prinaša globalna pandemija, nas veseli dejstvo, da je festival akvarela Castra postal stalnica v koledarju tovrstnih svetovnih akvarelističnih dogodkov. Še posebej nas veseli dejstvo, da na letošnji Castri sodeluje več kot dve tretjini novih akvarelistov iz celega sveta. Razstava Castra 2021 sicer prinaša raznovrsten, hkrati pa kakovosten izbor akvarelov.

Strokovna žirija, ki so jo sestavljali dr. Nelida Nemec, predsednica žirije, Aleksander Bassin, Lucijan Bratuš, Azad Karim in Vladimir Bačič, je podelila pet denarnih nagrad, šesto nagrado pa je v umetniškem materialu podelil partner Castre, firma Aquarius, ki izdeluje vrhunske umetniške akvarelne barve. Poleg nagrad je žirija podelila tudi dvanajst diplom in eno častno diplomo.

Dobitniki nagrad letošnje Castre 2021 so Adam Papke (Poljska), Pavel Janouškovec (Češka), Nader Mohazabnia (Iran), Alojz Konec (Slovenija), Andzej Rabiega (Poljska) in Tomáš Fišera (Češka).

Diplome so prejeli Andrey Samolinov (Russia), Chang Ming Minko Wong  (Hong Kong), Christine Berlinson-Esser (Nemčija),  Igor Banfi (Slovenija), Ira Zybin (Izrael), Jelica Rašeta (Italija), Leszek Blażewicz (Poljska), Marta Frei (Slovenija), Momčilo Dabanović (Srbija), Oxana Kravtsova (Slovenija/Rusija), Rein Van Uden (Nizozemska) in Zora Završnik Črnologar (Slovenija). Žirija je podelila tudi častno nagrado Žarku Vrezcu (Slovenija)

Svečana otvoritev Castre 2021 je bila v Dvorani 1. slovenske vlade v Ajdovščini. Samo otvoritev je popestril mojster akvarela iz Poljske Andrzej Gosik, ki je na odru v živo ustvarjal akvarel, ki so ga je lahko gledalci v dvorani neposredno spremljali na filmskem platnu, saj ga je ves čas snemala kamera. Slikarja je ves čas glasbeno v živo spremljal priznani slovenski multiinstrumentalist Lado Jakša.

Otvoritve se je poleg večine slovenskih akvarelistov, ki razstavljajo svoja dela v galeriji, udeležilo tudi veliko razstavljalcev iz tujine, kar nas še posebej veseli.

Spletni katalog Castra 2021

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Odstrti pogledi

RAZSTAVA DRUŠTVA LIKOVNIH PEDAGOGOV PRIMORJA

Prišel je čas, a ne le čas razstavne predstavitve članov Društva likovnih pedagogov Primorske, temveč tudi čas, ko lahko vsak posamezni avtor razkrije lastno ustvarjalno identiteto. Čas, ko lahko vsaj za trenutek, ko ne posreduje svojih znanj, ko ni vpet v okvire eksistence, izrazi tisto, kar je rezultat njegovih notranjih hotenj, njegove najbolj intimne vokacije.

Tako razstavljavci dajejo svoj prispevek sodobni likovni umetnosti, za katero je značilno, da je horizont ustvarjanja na široko odprt, da ni predpisanih stilov, da največ štejejo izvirne rešitve, da so najpomembnejše avtorske identitete.

Prav zato je pričujoča razstava tako zelo raznolika. Je zajetje preteklosti in refleksija aktualnosti, je večnost tem, ki ju predstavljata narava in človek, njuna enigmatičnost in s tem tudi likovno-interpretativna privlačnost. Večnost krajinske tematike dobiva nove in nove podobe. Umetniki, ki so čuteča bitja, se namreč še posebej radi vračajo k naravi. Ne želijo je slikati veristično, temveč v njej iščejo bistveno, odkrivajo atmosfero, ki jih navdaja z mirom, občudujejo njene ritme, se poklanjajo njeni veličini. Na slikovna polja prinašajo tisto, kar se je usidralo v njihovo notranjost ter v njej dozorelo za novo likovno rojstvo. Razstavljavci kažejo na subtilnost doživljanja in ustvarjanja lastnih refleksij realnega sveta. Ko govorijo o človeku, o sebi, ko spregovorijo iz sebe, so še posebej tankočutni.

Njihovo ustvarjalnost odlikujejo različni načini, pristopi, tehnike izvedbe in s tem različni likovni mediji. Še posebej pogoste so grafične tehnike in prisotnost risbe. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da vsakdo želi ustvariti nekaj drugačnega, samo njegovega, potrditi lastno ustvarjalno identiteto, stopiti v nadčasnost, ustvariti nekaj, kar je individualno, a v svojem sporočilnem jedru univerzalno.

Avtorji predstavljajo le postanek na svoji ustvarjalni poti, le nekaj del iz svojega ustvarjalnega dnevnika, le košček svojih zanimanj, ki pa dokazujejo, da so na svoji poti raziskovalni, da zvedavo odkrivajo zanimive likovne kotičke.

Morda so prav otroci oz. mladi, s katerimi delajo, marsikdaj njihovi »učitelji«, predvsem v dejstvu, da moraš slediti notranjemu klicu in izraziti tisto, kar čutiš, ter na način, ki pooseblja tebe. Pablo Picasso je zapisal: »Vsak otrok je umetnik. Težko je ostati umetnik, ko odrasteš.« Delo z otroki jih nehote vodi do takšnih spoznanj in do takšnega delovanja, predvsem pa jih spodbuja k lastni ustvarjalnosti, pa čeprav ob službenih obveznostih zanjo težje najdejo čas.

Človek ob vsem balastu zunanjega vse bolj išče primarno in elementarno, hrup želi  zamenjati s tišino, s površine stopiti v globino. Po vsem tem se zdi skoraj logična vrnitev in vrednotenje risbe kot primarnega, najbolj elementarnega sredstva izražanja. Zdi se, da ta doživlja renesanso, hkrati pa se razkriva v širokem diapazonu karakterjev, pojavnosti in vlog. Močno sled pušča v grafičnem mediju, ki je blizu številnim avtorjem pričujoče razstave. Risba pa lahko nastopa tudi kot neposreden in polnomočen ročni zapis. Eksteriorizacija linij pa tudi struktur, barv in drugih likovnih elementov omogoča izraziti vsebine in jih celo podpreti v njihovi sporočilnosti.

Če parafraziram s pesnikom Tonetom Pavčkom, je vsak avtor zase svet. In zato je razstavna celota pisana, raznolika in nadvse bogata.

Anamarija Stibilj Šajn

Na razstavi se predstavljajo: Alenka Venišnik, Anuša Blažko, Bea Tomšič Amon, Ervin Pregelj, Fulvia Grbac, Jana Pečečnik Žnidarčič, Mateja Melan, Matjaž Borovničar, Mojca Lenardič, Nives Marković, Romeo Stubelj, Sara Čeleš, Tanja Samec, Urška Tušar, Vasja Nanut, Tina Nanut, Vesna Marion in Vlasta Markočič.

Katalog likovni pedagogi Primorja

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Women about Women

Women about women, Rise of women je mednarodni projekt s številnimi raznolikimi aktivnostmi, ki predstavljajo povezavo med likovno umetnostjo in družbeno resničnostjo.

Projekt je podprt s strani Evropske unije, posvečen pa je ženski v kulturi Zahodnega Balkana. Njegova iniciatorka in umetniška vodja je Biljana Jotić iz Beograda. Osrednji del projekta je potujoča likovna razstava. Izbor likovnih ustvarjalk, iz vsake države po pet, so opravile: Biljana Jotić (Srbija), Sonja Švec Španjol (Hrvaška), Nela Gligorović (Črna gora), Shqipe Mehmeti (Severna Makedonija) in Anamarija Stibilj Šajn (Slovenija).

V Sloveniji je partner projekta Lokarjeva galerija.

Na razstavi se predstavljajo:

Slovenija: Anja Kranjc, Meta Šolar, Teja Tegelj, Urša Toman, Lona Verlich

Hrvaška: Ivana Bajcer, Mirela Blažević, Marina Čorić,Lena Kramarić, Mateja Rusak

Črna Gora: Anka Gardašević, Milena Jovićević,

Gordana Kuč, Maja Šofranac, Jovana Vujanović

Srbija: Gordana Belić, Anđela Grabež, Natalija Miladinovič, Leonora Vekić, Vesna Vesić

Severna Makedonija: Tanja Balać, Shqipe Mehmeti, Ana Lazarevska, Marija Miloševska , Hristina Zafirovska

Teme, ki postavljajo žensko v središče zanimanja, niso nekaj novega. Ženska je bila skozi zgodovino umetnosti neizčrpen vir navdiha. Skozi čas se njen položaj in vloge spreminjajo, še vedno pa ostaja nosilka življenja.

Fokus projekta je na ženski kot na likovnem motivu, na ženski kot ustvarjalki in strokovni spremljevalki likovne ustvarjalnosti. Osvetliti želi njeno edinstvenost, njeno poslanstvo in pomen v sedanjem času.

Ženske umetnice izražajo sebe in svet okrog sebe na odkrit, senzibilen in zelo raznolik način. Projekt jasno dokazuje, kako je vloga žensk na tem teritoriju raznolika, pogojena s tradicijo in družbenimi razmerami. V Sloveniji se ženske čutimo sprejete, svobodne in smo pozitivno razmišljujoče. To nazorno predstavljajo tudi dela naših umetnic in sam koncept postavitve. Projekt osvetljujemo z naše, pozitivne strani. V celotnem spremljajočem dogajanju bomo poudarjali lepoto ženske, njene čare, sposobnosti, emotivnost, njeno notranjo moč in radost spoznanja – biti ženska, posebna, enkratna, neponovljiva, nepremagljiva v svoji edinstvenosti.

Posebna dragocenost razstave je v njeni medijski raznolikosti, saj se razstavljena dela razpenjajo v najširšem interpretativnem in medijskem loku. Tako raznolikih del že dolgo nismo videli.

Anamarija Stibilj Šajn

umetnostna zgodovinarka in kuratorka

Katalog Women about Women

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Ona

V zgodovini umetnosti je bila ženska razlog za ustvarjanje, navdih, muza ter femme fatale, ki je umetnikom jemala dih. Kljub temu so imele ženske v zgodovini pri dejanskem ustvarjanju umetnosti povsem postransko vlogo.

Predpogoj za uveljavitev žensk na področju umetnosti od konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja je bila njihova popolna profesionalizacija. Na videz so imele enake možnosti, ženske iz dobro stoječih družin, ki so se takrat vpisale na umetniške akademije, vsaj po posebnih programih, so obiskovale različne tečaje s področja umetnosti, vendar končni cilj ni bil umetniško poklicno udejstvovanje ampak imeti dobro izobrazbo in vzgojno pripravo za svoje običajne vloge žene, matere, gospodinje.

Pot do profesionalizacije umetnic je bila mučna in dolga, pri čemer lahko ugotavljamo, da morda še danes ni povsem premagana razlika med zasebno sfero, ki se tradicionalno pripisuje značilnostim žensk, in javno sfero, ki je bila nekoč skoraj izključno namenjena moškim.

Šele v zadnjem obdobju lahko z gotovostjo trdimo, da umetnostna kritika resnično sledi njihovemu delu, družba jih obravnava enako kot umetnike in one se tako tudi počutijo. Splošni vtis je, da je njihovo delo videno in cenjeno. Pa je res povsem tako? Vsekakor se pri tej tezi odpirajo prenekatera problematična vprašanja statusa umetnic v družbi in njihova enakopravnost v kulturni distribuciji.

Na predvečer obeleževanja svetovnega dneva žensk smo se tudi v Lokarjevi galeriji še posebej spomnili nanje z razstavo članic Društva likovnih umetnikov Severne Primorske. Štirinajst ustvarjalk, ki vsaka na svoj način skozi svoja dela izpostavljajo raznovrstnost ženske ustvarjalnosti. Na razstavi se s svojimi najnovejšimi deli predstavljajo Ana Maraž, Anja Kranjc, Jana Dolenc, Julijana Božič, Kristina Rutar, Lona Verlich, Nataša Gregorič, Nežka Zamar, Olga Kolenc, Silva Karim, Špela Volčič, Tea Curk Sorta, Teja Tegelj in Tina Volarič.

Vladimir Bačič

Katalog Ona

 

 

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave