19. marec. – 10. april
Gregor Pratneker je klasičen slikar zvest likovni tehniki olja na platnu, ki se motivno ne oddaljuje od realnosti. Ideje za njegova likovna dela nastajajo med sprehodi v naravi ali planinarjenjem. Slike nato nastajajo v ateljeju, navadno s pomočjo fotografije, ki služi oblikovanju kompozicije. Končano umetniško delo ni nikoli natančen posnetek resničnosti. Osrednji motiv v Pratnekerjevih delih je drevo. Drevo je od nekdaj predstavljalo simbol življenja, ki se nenehno razvija in pne proti nebu. S svojimi koreninami sega globoko v zemljo, kjer išče zase potrebno vodo, z vejami pa se steguje proti nebu, proti svetlobi, proti soncu. Njegove pokrajine so prizorišča, s katerimi izraža svoje navdušenje nad naravo, v kateri najde izpolnitev svojih umetniških ciljev, tako vizualnih kot notranjih, duševnih. V pokrajini skuša najti nekaj, kar prevzame njegov pogled in to upodobiti z njemu lastno slikarsko govorico. Slikarja privlači igra svetlobe, pršenje žarkov, ki prodirajo skozi drevesa in se prebijajo v ospredje podobe.
Vizualno bogastvo njegovih slik se s tem nenehno stopnjuje. V Pratnekerjevih pokrajinah se pojavljajo tudi ljudje, relativno majhni in likovno skromno izraženi, kot naključni sprehajalci in občudovalci naravnih lepot. Njegove slike nam sporočajo, da je tudi človek le del narave. Gregorja Pratnekerja bi lahko uvrstili med figuralno krajinsko slikarstvo povezano z izkušnjami impresionistov, fauvistov in ekspresionistov, ki pa jim hkrati vdihuje lastno sugestivnost in veščine dobrega in prepričljivega slikarja.
Dela Tomaža Milača lahko na prvi pogled umestimo tako med nadrealistične, skozi figuralno okolje pa tudi med pop artistične forme. Vendar pa je njegovo ustvarjanje zelo samosvoje in izhaja izključno iz prepleta ustvarjalčeve domišljije in stvarnosti. V njegovih delih prevladujejo prizori apokalipse, propadanja, ubijanja, depresije, stanja norosti. Velikokrat so prisotne metamorfozne spremembe iz živali v človeka in obratno. Odkrita angažirana drža je v njegovih delih intenzivno pripovedna. V Milačevih delih se pojavljalo elementi, ki praviloma ne sodijo skupaj. Tomaž Milač ne glede na raznoliko vsebino posameznih del ali ciklov, vseskozi goji prepoznavno likovno govorico, v kateri odseva slikarjev pogled v možno ali imaginarno prihodnost, kjer iz živalskih vrtov osvobojene živali, nenavadna fantomska bitja, tehnološki odpadki in uničena pokrajina nadomeščajo lepoto narave in tehnološko dovršenost urbanih okolij. Nasilje, ki nas obdaja v vsakodnevnem življenju, napeljuje umetnika k razmišljanju o nemoči posameznika v odnosu do odtujenosti in vseh vprašanjih, ki se ob tem pojavljajo.
Dela Vesne Davidovič so abstraktne pripovedi, ki nam govorijo zgodbe o nepredmetnem svetu, o igri vizualnih energij barv in form in nepredvidljivih podob. Za svoje izražanje uporablja le vizualni jezik, sestavljen iz temeljnih likovnih prvin in likovnih spremenljivk. Njeno slikarstvo je nemimetično, saj ni vezano na predmetni svet. V svojih delih dopušča popolno svobodo izražanja in naključnosti nepredvidljivih podob, s čimer zavrača tradicionalno pojmovanje slikarstva in njegovega razvoja, ki se razvija od ideje do opravljenega dela preko skic in projektov. V njenih delih prevladuje gestualnost in spontanost. Čustveni učinki barve ter potez s čopičem kot izraznega giba slike so neposredno povezani s čustvenim pretokom med slikarko in gledalcem. Avtoričina slikovna avantura je odprto delo, ki ga lahko gledalec prosto bere. Ne obremenjuje se z okolico, saj dela predvsem zase, nevšečno, brez manipuliranja z gledalcem. Njena dela nas vabijo v duhovni svet, v katerem občutki, misli in čustva dobijo oblike in v katerih nevidna misel lahko postane vidna.
Razstava je plod sodelovanja Lokarjeve galerije z Mednarodnim festivalom vizualnih umetnosti ART CIRCLE in društvom Manifest.
