31. marec – 22. april

Point of view je v bistvu pogled na svet, izoblikovano mnenje, ki ga določa lasten osebni okvir. Lahko je tudi točka, ki odpira nov pogled na znano, na nove izkušnje in nove možnosti.

Umetniški projekt Point of view je mednarodni projekt, ki ga v Lokarjevi galeriji Ajdovščina organizira Center sodobne umetnosti Pivka. Je projekt petih različnih avtorjev iz štirih držav. Različni pogledi, a vsak pogled je priložnost srečanja z Drugim.

Bagrat Arazyan (Armenija) predstavlja projekte iz različnih obdobij. Različni koncepti, različne naloge, različne tehnične rešitve – vendar se vsi projekti nanašajo na ontološko vprašanje: kdo sem, od kod prihajam in kam grem?

Olga Kopeleva (Ukrajina) prikazuje serijo “Moško in žensko”. Kot pravi avtorica, sta »moški in ženska dve energiji, dve sili, dve misli, dve življenji. Glavno gibanje moškega je gibanje proti ženski, glavno gibanje ženske je proti moškemu. S prepletanjem, prodiranjem se preoblikujeta in rojevata moč za življenje, ljubezen in ustvarjanje«.

Eugenia Jaeger (Nemčija) o svoji seriji »Med tukaj in tam, prej in zdaj«: »V času, ko vojne, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek ter avtoritarizem delajo naše družbe vse bolj ranljive za krize, je bolj kot kdaj koli prej pomembno preizprašati naš nekdanji način življenja, ki ga je oblikovalo nacionalno razmišljanje, in razmišljati o novih oblikah skupnega življenja. Na tem ozadju se mi zdi pomembno izkoristiti potencial umetnosti za razmišljanje o novi skupni prihodnosti. Umetniki ne morejo spremeniti sveta, lahko pa se v svojem delu odzivajo na konflikte, tradicije, geopolitiko, migracije, paradokse in absurde teh sistemov – z domišljijo, satiro, skepso in humorjem«.

Maria Proshkowska (Ukrajina): »Kako pogosto nas okoliščine prisilijo, da si zatiskamo oči pred tem, kar v naši duši poraja žarke svetlobe? Skrivamo se za navadami, tradicijami in konvencijami družbe in se bojimo pogledati, kje so odgovori na vsa vprašanja. Ali je mogoče biti iskren do sebe, in če je, kako lahko to goloto spremenimo v silo, ki lahko spremeni svetove?«

Skupni projekt Irine Vdovenko (Litva) in Bagrata Arazyana (Armenija) »Senca svetlobe« je intimni pogovor dveh umetnikov s samim sabo. V fotografikah, ki jih predstavlja Irina Vdovenko, se sloji svetlobe, senc, odsevov medsebojno prepletajo in vplivajo. To je metafora življenja, kjer nekaj očitnega, razumljivega in svetlega nenadoma lahko pelje v nekaj temnega, nerazumljivega in strašljivega, lahko pa se zgodi tudi obratno – ko navidezna tema in zapletenost življenja naenkrat odstre svetleči prostor, kateremu naproti se odpira človek.

V risbah Bagrata Arazyana kaotično gibanje svinčnika, zdaj lahkotno, skoraj nevidno, zdaj pa silovito in globoko, ustvarja prostor, ki živi po svoje. V tem prostoru ni znanih predmetov, ni ničesar, česar je oko navajeno, toda je občutek Eksistence, v kateri je vse prepleteno in del katere smo mi vsi.

Bagrat Arazyan,

kurator Centra sodobne umetnosti Pivka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Četrt stoletja tipografskih delavnic Tipo Brda

17. februar – 11. marec

V Lokarjevi galeriji smo tokrat postavili na ogled malo drugačno razstavo. Namesto likovnih del, nas s sten opazujejo črke, pisave – mnogo pisav. Vsak dan se srečujemo s črkami na ulici, v oglasih, v tiskanih medijih, na računalniških zaslonih in še marsikje. Večina ljudi zaradi hitenja ali nezanimanja črk skoraj ne opazi, saj se posvečajo predvsem vsebini sporočila. Vsako črko je kljub vsemu moral nekdo oblikovati, da se je kasneje lahko pojavila na računalniku ali v tisku. Kako je nastala ali kdo je avtor posameznih črkovnih vrst običajno zanima bolj redke posameznike.

Poleti 1997 se je skupina študentov arhitekture in oblikovanja skupaj z profesorjem Lucijanom Bratušem, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kaligrafijo in tipografijo, odločila prodreti v skrivnost oblikovanja črkovnih vrst. Iz te pobude je v Šmartnem v Goriških Brdih tako začela z delom prva tipografska delavnica Tipo Brda. Za večino je bilo to prvo srečanje z oblikovanjem črk, saj so bili vsi, vključno z mentorjem, brez pravih tovrstnih izkušenj. Skupaj so iskali rešitve ter se učili drug od drugega.

Lucijan Bratuš, pobudnik in začetnik teh delavnic, pravi, da se je » v petindvajsetih letih na delavnicah zvrstilo 225 študentov, mentorjev in predavateljev. Nekateri so se delavnice udeležili samo enkrat, mnogi pa se vračajo, pogosto tudi kot mentorji. Vsako leto so na delavnice vabljeni novi udeleženci, ki s pomočjo znanja in izkušenj starejših kolegov v sproščenem vzdušju vstopijo v svet tipografije in pisav. Zahtevnostna raven je s časom postala vedno višja, s tehnološkim razvojem se je dvignila tudi kvaliteta končnih izdelkov. Z leti so se delavnic začeli udeleževati tudi tuji študenti, profesorji ter gostujoči predavatelji in mentorji iz tujine.«

Delavnice so se iz Goriških Brd selile v različne kraje: na Kaverljag v Slovenski Istri, v Trento, v Ljubljano in Pliskovico na Krasu. Večinoma se izvedeta po dve delavnici letno. Lanska, 38. delavnica je potekala med 10. in 11. septembrom v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Delavnice Tipo Brda so z neformalnimi učnimi metodami in nedogmatskimi oblikovalskimi pristopi mnogim sodelujočim ponudile nova tipografska znanja, ki so jih izvrstno izkoristili na svojih poklicnih poteh«, je svoje misli o tem projektu strnil Lucijan Bratuš.

Vladimir Bačič

Zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

20. januar – 11. februar

Lokarjeva galerija tudi letos nadaljuje svoj začrtan program sodelovanja z drugimi galerijami in slikarskimi društvi. Tokrat se v galeriji od 20. januarja do 11. februarja predstavlja osem umetnikov iz Južno Primorske regije. Izbor avtorjev je opravil umetnostni zgodovinar in kurator Dejan Mehmedovič, ki vodi tudi galerijo Insula v Izoli. Gre za malo pregledno razstavo, ki je tematsko odprta, ni podrejena zahtevani vsebini in razstavljajočih ne omejuje v nobenem smislu. Kot je zapisal v spremni besedi v priložnostni zgibanki, »je fizična realnost neločljivo prepletena z virtualnim. In ravno zaradi tega je lahko tudi ozko teritorialno področje, kakor lahko razumemo naš Južno Primorski prostor, relativno vpliven factor tudi pri nastanku umetniške tvornosti.«

Razstava predstavlja ozek izbor avtorjev, članov Društva likovnih umetnikov Insula, ki predstavljajo aktualno likovno produkcijo na tem prostoru. Vsi avtorji spadajo med plodovite in znane slovenske ustvarjalce.

Fulvia Grbac, Janko Kastelic, Simon Kastelic, Janez Matelič, Aleš Sedmak, Fulvia Zudič, Tilen Žbonana in Paride Di Stefano, ki je sicer Italijan z juga Italije, vendar živi in ustvarja že vrsto let na Obali, nas v svojih delih popeljejo v svoj svet individualnih razmišljanj in iskanj. V ospredju ostaja njihova želja po svobodnem izražanju in odgovornosti do današnjega časa, kjer se umetnost osvetljuje na različne načine, naj si bo ta estetski, notranji, miselni ali zunanji. V svojih delih se poslužujejo različnih načinov obravnavanja in predstavljanja izbranih tematik, njihovi posredni vplivi in neposredne reference pa se navezujejo na najrazličnejša izhodišča preteklosti, sedanjosti ali celo prihodnosti. Prav zaradi te izrazite heterogenosti je dandanes skoraj nemogoče vzpostaviti in prepoznati prevladujoči tok umetniškega izraza, kar je lepo vidno tudi na tej razstavi.

Vladimir Bačič

INSULA zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

11. november – 3. december

O oblikovanju keramike so razmišljali že stari Grki, Etruščani, v deželah Mezopotamije in tudi drugje. Čeprav je snovna materija ves čas ostala nespremenjena, so se ob njej spreminjali postopki, principi, uvajale so se stilne in slogovne ter geografske značilnosti …

Likovno unikatno oblikovanje, ki so ga v zgodovini gojili najrazličnejši rokodelci in obrtniki, je utrlo pot oblikovanju, kot ga poznamo danes. To se je povsem odmaknilo od serijske proizvodnje in izpostavlja v izdelkih neponovljivost v formi. Izdelki so oblikovani, umetelni in hkrati unikatni likovni izdelki, ki ni nujno, da imajo uporabno vrednost. V večini so presenetljivi s svojo estetsko vrednostjo in likovno izvirnostjo, njihov namen pa je v vizualnosti in ne uporabni taktilnosti.

Jadranka Ferjančič se pri delu z glino ukvarja s formo, raziskuje barvne kombinacije in medsebojne vplive glazur v različnih tehnikah žganja. Takšnim celotam dodaja še žičnate detajle, s katerimi dokazuje, da je keramika izrazito odprt medij, pripravljen na sodelovanje z najrazličnejšimi intervencijami in dodatki.

Gregor Maver je mojster raku tehnike, s katero je v končno agregatno stanje popeljal svoje perfekcionistično dodelane keramične stvaritve. Tudi v oblikovanju in modeliranju kaže na izjemno mojstrstvo, ki ga ne zadržuje v enostavnih, ampak v sofisticiranih oblikah, katerim daje posebne, pridušene, naravne barve.

Nada Špacapan ima na področju keramike bogat opus, razpet med različnimi vsebinami, likovno-formalnimi pristopi in tehnikami. Njene mreže so oblikovane iz papirnate gline, sestavljene iz celic in oblikovane v krog. S takšno rešitvijo avtorica vzpostavlja odnos oziroma soodvisnost med fragmentom in celoto.

Spirale Ane Vrčon niso neposreden likovni motiv. Forma njenih del izraža predanost in vztrajnost avtorice kar njeno delo osmišlja kot tehnično bravuro absolutne vrednosti. Kar gledalci občutimo kot mimo bežni kontinuum, odsek večnosti in neskončnost, ki se nadaljuje v obe smeri, je za ustvarjalca lahko le privid in vizija.

Keramika je že od nekdaj navdihovala umetnike ne glede na zvrst njihovega umetniškega ustvarjanja. Prisotnost tovrstnega likovnega izražanja potrjuje, da je keramika pomemben medij in zanimivo kreativno umetniško področje.

Tokratna razstava štirih ustvarjalcev v keramiki kaže na vso bogastvo in raznovrstnost, ki jo omogoča izražanje v keramiki, seveda ob predpogoju poznavanja materiala in tehnik, združenih z umetniško domišljijo in ustvarjalnostjo.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]