1. april – 26. april
Kiparstvo se danes nenehno spreminja ter širi obseg svojih dejavnosti. Nekatere značilnosti, ki so prej veljale za bistvene v kiparski umetnosti, v veliki meri v sodobnem kiparstvu niso prisotne. Strogo gledano se izraz “sodobno kiparstvo” nanaša na umetnost, ki jo ustvarjajo in proizvajajo umetniki, ki živijo danes. Današnji kiparji delujejo in se odzivajo na globalno okolje, ki je kulturno raznoliko, tehnološko napredno in večplastno. Ker sodobni kiparji delajo v številnih medijih, pogosto razmišljajo in skozi svoja dela komentirajo sodobno družbo. Ko se gledalec sreča s sodobno umetnostjo, bi moral pustiti ob strani vprašanja, kot so: “Ali je umetniško delo dobro?”, “Ali je delo estetsko prijetno?” Namesto tega naj razmišlja le o tem, ali je umetnost »angažirana« ali »zanimiva«. Sodobni umetniki lahko dvomijo v tradicionalne pojme o tem, kako je umetnost definirana, kaj je umetnost in kako nastane umetnost, hkrati pa bi kljub vsemu morali ustvarjati dialog s slogi in gibanji, ki so bili pred njimi. Ustvarjanje umetnosti, ki kljubuje pričakovanjem gledalcev in umetniškim konvencijam, je izrazito sodoben koncept. Vendar pa so kljub vsemu umetniki vseh obdobij produkti svojih relativnih kultur in časovnih obdobij.
Ker sodobni kiparji uporabljajo vsakršne materiale in metode izdelave, ki služijo njihovim namenom, kiparske umetnosti ni več mogoče identificirati s tradicionalnimi materiali ali tehnikami. Ob vseh teh spremembah je le ena stvar, ki je v kiparski umetnosti ostala nespremenjena – ustvarjanje forme v treh dimenzijah.
Na tokratni kiparski razstavi DLUSP-a se predstavlja 14 ustvarjalcev, za katere še kako veljajo prej izrečene misli. Vladimir Bačič, Tea Curk Sorta, Nataša Gregorič, Danilo Jejčič, Azad Karim, Silva Karim, Anja Kranjc, Klavdija Marušič, Andreja Koblar Perko, Kristina Rutar, Ivan Skubin, Luka Širok, Arijel Štrukelj in Teja Tegelj. Razstavljalci pripadajo različnim generacijam in različnim umetniškim pristopom, kljub vsemu pa iz njihovih razstavljenih del začutimo, poleg individualne likovne govorice, njihovo subtilno vpetost in angažiranost v okolje in svet, v katerem živimo. Pri nekaterih je to romantičen odsev notranjega idealističnega sveta, drugim ni vseeno, kaj se dogaja z naravo oziroma naš odnos do nje, spet drugi skozi svoja dela kritično razgaljajo našo družbo in dogodke, ki so posledica le te. Ne glede na vse, velja prejšnja trditev, da so kljub vsemu vsi umetniki produkt svojih relativnih kultur in časovnih obdobij.
Vladimir Bačič
