V petek, 17, junija je bila v Lokarjevi galeriji otvoritev razstave slikarja Silvestra Komela, ki je uveljavil eno izmed najbolj osebnih in avtonomnih oblik abstraktnega slikarstva pri nas. O slikarju in njegovem delu je spregovorila umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec, ki jo na slikarja vežejo globoke vezi.
Silvester Komel se je rodil leta 1931 v Rožni Dolini pri Gorici. Ljudsko šolo je obiskoval v Gradišču ob Soči (italijansko Gradisca d’Isonzo), nato v Ljubljani šolo za umetno obrt (1947-1952) in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (1953-1958) pri profesorju Gabrijelu Stupici in Mariju Preglju, ter leta 1968 diplomiral. Od leta 1958 je poučeval na osnovni šoli v Mirnu; leta 1980 se je zaradi bolezni upokojil in se povsem posvetil slikarstvu. Od zgodnjih 60-tih let 20. stoletja se je začel ukvarjati z abstraktnim slikarstvom, v 70-tih pa je v slikarstvu uveljavil abstraktni iluzionizem, pri katerem je intenzivno osvetljena barva temeljno vsebinsko izrazilo. Komel je bil zelo ploden slikar, ustvaril je okoli 1.000 del, predvsem v olju in akrilu, številna dela so v večjih formatih. Komelova dela hranijo številne galerije doma in na tujem. Leta 1975 je za slikarstvo in pedagoško delo prejel Bevkovo nagrado, leta 1981 pa nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Svojo plodno življenjsko in ustvarjalno pot je prezgodaj zaključil leta 1983, star komaj dvainpetdeset let.
Silvester Komel je ustvarjal na Goriškem, odmaknjen od dogajanja v slovenski umetniški prestolnici, in bil zato včasih neupravičeno prezrt. Sam je to občutil takole: »Če živiš malo odmaknjen od sveta, je težko biti ažuren, sodoben, tak, kot je treba biti v pravem trenutku. Morda je to stiska, ki me daje vseskozi, mislim na to odmaknjenost. Zato sem menil, da je boljše ostati zvest samemu sebi, dokler ti to notranja energija omogoča.« Iztok Premrov, umetnostni zgodovinar in kritik, je leta 2011 o Komelu napisal: »Silvester Komel je ravno s tem drugačnim v sebi in svojem slikarstvu prepričal mnoge, ki so v njem videli izjemno slikarsko osebnost. Njegova kozmična likovna energija vsekakor še danes sije z vso nekdanjo močjo.«
Komel je v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju za motive svojih slik iskal predvsem domačo kraško krajino, ki jo je s svojimi hitrimi, vihravimi nanosi barv dodatno razgibal. Konec 60-ih let je popolnoma prešel k abstraktni strukturi slike, ki jo lahko umestimo v kontekst abstraktnega iluzionizma. Na njegovih velikih platnih je popolnoma prevladala barva, ki je bila ustvarjena in pogojena z lučjo. Žive tople barve se mešajo s hladnimi. Barve-gmote se odpirajo v prostor platna in srkajo vase gledalca. Kljub abstraktni gradnji njegovih slik, pa krajina, ki ga je pritegnila na samem začetku, ostaja nenehno navzoča v celotnem slikarjevem opusu, saj se transformira v razporeditvi in združevanju večjih ali manjših barvnih ploskev, pogosto zaznamovanih z dramatičnimi barvnimi, predvsem pa s poudarjenimi svetlobnimi kontrasti. Njegovi motivi so barvita in podoživeta videnja s prikrito aluzijo narave in komaj zaznavne pokrajine, so ujete umetnikove sanje in odsev njegove občutljive notranjosti.
Vsaka poteza s čopičem, ki je podprta z ustvarjalnim vzgonom in razumom, umetniku povrne svobodo, tako jo je tudi Silvestru Komelu.
Vladimir Bačič
