RAZSTAVA DRUŠTVA LIKOVNIH PEDAGOGOV PRIMORJA
Prišel je čas, a ne le čas razstavne predstavitve članov Društva likovnih pedagogov Primorske, temveč tudi čas, ko lahko vsak posamezni avtor razkrije lastno ustvarjalno identiteto. Čas, ko lahko vsaj za trenutek, ko ne posreduje svojih znanj, ko ni vpet v okvire eksistence, izrazi tisto, kar je rezultat njegovih notranjih hotenj, njegove najbolj intimne vokacije.
Tako razstavljavci dajejo svoj prispevek sodobni likovni umetnosti, za katero je značilno, da je horizont ustvarjanja na široko odprt, da ni predpisanih stilov, da največ štejejo izvirne rešitve, da so najpomembnejše avtorske identitete.
Prav zato je pričujoča razstava tako zelo raznolika. Je zajetje preteklosti in refleksija aktualnosti, je večnost tem, ki ju predstavljata narava in človek, njuna enigmatičnost in s tem tudi likovno-interpretativna privlačnost. Večnost krajinske tematike dobiva nove in nove podobe. Umetniki, ki so čuteča bitja, se namreč še posebej radi vračajo k naravi. Ne želijo je slikati veristično, temveč v njej iščejo bistveno, odkrivajo atmosfero, ki jih navdaja z mirom, občudujejo njene ritme, se poklanjajo njeni veličini. Na slikovna polja prinašajo tisto, kar se je usidralo v njihovo notranjost ter v njej dozorelo za novo likovno rojstvo. Razstavljavci kažejo na subtilnost doživljanja in ustvarjanja lastnih refleksij realnega sveta. Ko govorijo o človeku, o sebi, ko spregovorijo iz sebe, so še posebej tankočutni.
Njihovo ustvarjalnost odlikujejo različni načini, pristopi, tehnike izvedbe in s tem različni likovni mediji. Še posebej pogoste so grafične tehnike in prisotnost risbe. Predvsem pa je pomembno dejstvo, da vsakdo želi ustvariti nekaj drugačnega, samo njegovega, potrditi lastno ustvarjalno identiteto, stopiti v nadčasnost, ustvariti nekaj, kar je individualno, a v svojem sporočilnem jedru univerzalno.
Avtorji predstavljajo le postanek na svoji ustvarjalni poti, le nekaj del iz svojega ustvarjalnega dnevnika, le košček svojih zanimanj, ki pa dokazujejo, da so na svoji poti raziskovalni, da zvedavo odkrivajo zanimive likovne kotičke.
Morda so prav otroci oz. mladi, s katerimi delajo, marsikdaj njihovi »učitelji«, predvsem v dejstvu, da moraš slediti notranjemu klicu in izraziti tisto, kar čutiš, ter na način, ki pooseblja tebe. Pablo Picasso je zapisal: »Vsak otrok je umetnik. Težko je ostati umetnik, ko odrasteš.« Delo z otroki jih nehote vodi do takšnih spoznanj in do takšnega delovanja, predvsem pa jih spodbuja k lastni ustvarjalnosti, pa čeprav ob službenih obveznostih zanjo težje najdejo čas.
Človek ob vsem balastu zunanjega vse bolj išče primarno in elementarno, hrup želi zamenjati s tišino, s površine stopiti v globino. Po vsem tem se zdi skoraj logična vrnitev in vrednotenje risbe kot primarnega, najbolj elementarnega sredstva izražanja. Zdi se, da ta doživlja renesanso, hkrati pa se razkriva v širokem diapazonu karakterjev, pojavnosti in vlog. Močno sled pušča v grafičnem mediju, ki je blizu številnim avtorjem pričujoče razstave. Risba pa lahko nastopa tudi kot neposreden in polnomočen ročni zapis. Eksteriorizacija linij pa tudi struktur, barv in drugih likovnih elementov omogoča izraziti vsebine in jih celo podpreti v njihovi sporočilnosti.
Če parafraziram s pesnikom Tonetom Pavčkom, je vsak avtor zase svet. In zato je razstavna celota pisana, raznolika in nadvse bogata.
Anamarija Stibilj Šajn
Na razstavi se predstavljajo: Alenka Venišnik, Anuša Blažko, Bea Tomšič Amon, Ervin Pregelj, Fulvia Grbac, Jana Pečečnik Žnidarčič, Mateja Melan, Matjaž Borovničar, Mojca Lenardič, Nives Marković, Romeo Stubelj, Sara Čeleš, Tanja Samec, Urška Tušar, Vasja Nanut, Tina Nanut, Vesna Marion in Vlasta Markočič.
Katalog likovni pedagogi Primorja
