V petek, 18. marca je bila otvoritev razstave članov Združenja umetnikov Škofja Loka. Na razstavi sodelujejo: Tomaž Lunder, Berko, Matej Bizovičar, Rado Dagarin, Barbara Demšar, Boge Dimovski, Irena Dimovska, Metod Frlic, Mito Gegič, Herman Gvardjančič, Peter Gaber, Simon Mlakar, Agata Pavlovec, Janez Plestenjak, Matej Plestenjak, Peter Pokorn in Maja Šubic.
“Monokromno pogosto služi dvema namenoma. Prva je posredovanje duhovne čistosti; z izborom oziroma s zamejitvijo na eno barvo lahko umetnik razišče (s)pokojnost totalne abstrakcije. Drugi namen monokromnega, za nekatere umetnike, je redukcija slike ali kipa, danes tudi inštalacije ter videa in zvoka, na najosnovnejšo obliko ter tako zvrniti pozornost dela na lastne materialne elemente; barvo, obliko, teksturo ali na proces izdelave dela. Umetnik, ki se ukvarja z monokromno aplikacijo, ponuja model relacij med materialnim objektom umetnosti in ‘estetskim objektom’ skozi zamejevanjem fokusa na odnos med nanosom barve/materiala in nosilcem. Skozi ta odnos se lahko provocira vprašanja o srži umetniškega artefakta in skozenj to o osnovi vizualne umetnosti.
Združenje umetnikov Škofja Loka je v samem izhodišču sestav avtonomnih posameznikov in iskanje projektnih postulatov, ki vežejo naše delo, je pri vsaki novi razstavni konstelaciji pod nenehnim motrenjem, samoizpraševanjem in konceptualnimi izzivi. Pri temu vedno skušamo zasledovati premike znotraj dela naših članov in sledenju tendencam, ki vplivajo na naš prostor. Kontekstualni okvir, ki smo ga zamejili z razstavo Monokromno, želi vzpostaviti raziskovalno okolje preizpraševanj o: kaj se zgodi, ko reduciramo strukture, material in prostor; če lahko barva artikulira samo sebe, neodvisno od interpretacije in/ali konteksta in če jo to osvobaja oziroma naredi avtonomno; če je monokromatizem najosnovnejša oblika abstrakcije, ki nudi vir inspiracije tako ne-figurativnim kot ne-predstavnim tendencam v sodobni umetnosti, kaj se zgodi ko avtonomen subjekt/delo trči ob zasičenost sodobnega sveta? Monokromno ponuja model prepoznavanja in površino iz katere vznikajo domneve in zaznave o sodobnem tukaj in zdaj.”
Mito Gegič
