Akvarel je v slikarstvu to, kar je poezija v literaturi. V nobeni slikarski tehniki ne more čopič tako razigrati barve kot v akvarelu. Akvarel je najplemenitejša slikarska tehnika, ki zahteva posebno senzibilnost in koncentracijo, vsaka odvečna poteza zmanjšuje njegovo izrazno intenzivnost. Čeprav ima akvarel omejen manevrski prostor, to niti malo ne vpliva na virtuoznost izraznosti in na bogastvo barv, ki ga omogoča ta vodna tehnika. Sveža, tekoča in jasna akvarelna barva doseže svoj vrhunec takrat, ko se slikar odloči naslikati vodo z vodo, s čimer doseže lepoto slikarske bistrine. Akvarel je tehnika, ki nam omogoča, da vse, vsa znanja in občutke strnemo v enem dihu. Pri akvarelu ni prostora za napake. Ali je nekaj dobro ali pa ni. Med slikanjem akvarela je potrebno znati nadzorovati naključja, ne da bi pri tem ovirali njegovo poslanstvo – presenečenje. Akvarel je disciplina, v kateri se mora začeto dokončati v enem zamahu, brez odlašanja. To je tehnika, ki se na prvi pogled zdi enostavna, vse se zdi tako enostavno, v resnici pa je eden najtežjih izraznih načinov v slikarstvu.

Delo v Lokarjevi galeriji zaradi pandemije ni zamrlo, nasprotno, delali smo kot v normalnih časih. Organizacija Mednarodnega bienala akvarela malega formata Mini Castra 2020 je ves čas potekala normalno v skladu z zastavljeno časovnico. Dva meseca pred zaključkom natečaja, ko bi morali avtorji na veliko pošiljati svoja dela, se je med njimi množično naselil dvom o letošnjem bienalu, da ne bo mogoče pošiljati del (letalske pošiljke), zato smo imeli veliko dela s prepričevanjem in pojasnjevanjem, da se zaradi epidemije svet ni ustavil in da naš projekt poteka normalno. Kljub izrednim in negotovim razmeram smo zadovoljni z odzivom avtorjev iz celega sveta, saj se je v prvem krogu odzvalo 221 avtorjev iz 62 držav. Rok za oddajo akvarelov v prvem krogu, ki smo ga podaljšali za en mesec zaradi pandemije, je bil 23. maj. Žirija je 29. maja pregledala prispela dela in opravila selekcijo. Na razstavo je bilo sprejetih 191 avtorjev iz 58 držav.

Nekoliko za nas nepričakovano se je konec maja zgodil nov velik val okužb, tokrat v Južni Ameriki, Aziji in Oceaniji, ki je povsem ohromil življenje mnogih držav. Tako se je zgodilo, da veliko avtorjev iz teh delov sveta, ki so bili sprejeti na razstavo, ni moglo poslati svojih del. Zaradi višje sile je tako končno število letošnjih razstavljavcev občutno manjše od dejansko sprejetih. Seveda pa v danih okoliščinah tudi letošnja Mini Castra predstavlja nadaljevanje uspešne zgodbe tega mednarodnega projekta.

Vladimir Bačič

katalog MINI CASTRA 2020

no images were found

 

Dnevniški zapisi: nagovori v prepletu linij, barv, nanosov, prostora in svetlob

Čeprav nas Žarko Vrezec, izjemen umetnik in teoretik, že več kot štiri desetletja nagovarja tako z risbami, grafikami, skulpturami, ilustracijami, scenografijo kot tudi oblikovanjem, je vendarle slikarski opus tisti, ki razgrinja vso širino njegovega likovnega razmišljanja in zavedanja ter izpostavi njegovo prepričanje, da slikarski nagovor »ni nikoli enoznačen«, da je »njegova sporočilnost vselej večplastna in večpomenska«, da je slikovna površina »zavezujoči prostor historičnega spomina in civilizacijske izkušnje, v intimni sferi dojemanja pa ekskluzivno imaginativno polje, namenjeno usodni intervenciji slikarjeve roke, katere sledi tako smiselno naznanjajo avtorjevo prezenco v prostoru in času, znova in znova iščoč neizhojene, skrivnostne poti našega življenja in nehanja.« Ta slikarski opus zajema tudi slikarska dela majhnih formatov, ki že vrsto let vsakodnevno nastajajo kot dnevniški zapisi v akrilu na papirju. Za tokratno in prvič tako obsežno predstavitev dvesto sedemdesetih del je slikar iz izjemnega opusa več tisoč del izbral dela iz zadnjega desetletnega obdobja.

Žarko Vrezec je slikar v najplemenitejšem pomenu te besede in se, razen v prvih ustvarjalnih letih, ko so se njegova iskanja osredotočala na figuro kot temeljno nosilko njegove likovne izpovedi, vsa kasnejša desetletja posveča abstraktni sliki in možnostim, ki jih ob nenehnem raziskovanju, analiziranju in sintetiziranju abstraktnega likovnega izražanja ponujajo osnovni slikarski izrazni elementi barva, prostor, kompozicija, črta in svetloba, preinterpretirani in podoživeti skozi lastno slikarsko optiko in lastnimi ustvarjalnimi hotenji. Z več vsebinskimi in formalnimi premenami, ki so se izkristalizirali v več ciklov, od najbolj odmevnih kot so: cikel Prostor slike v začetku osemdesetih, Brez naslova v devetdesetih, cikel Relikvije konec prejšnjega stoletja in cikel Slovo, ki je nastajal skoraj celotno prvo desetletje sedanjega stoletja, do del iz cikla Dnevnik, ki se mu posveča v drugem desetletju in združuje ter zaokroža temeljna umetniška in likovna prepričanja.

Dela, ki so razstavljena v Lokarjevi galeriji ne nosijo ne naslovov in ne letnic, saj nas želijo nagovoriti s svojo slikovno površino, premišljeno stkano kot subtilno, poglobljeno in intimno igro barv, linij, nanosov, prostora in svetlobe, v tehniki akrila in včasih tudi barvnega svinčnika, kjer se sprostita tako slikarjeva domišljija kot občutek za disciplinirano podoživljanje abstraktnega videnja. To je bilo v preteklosti velikokrat ujeto v kvadratno ploskev z izpraznjenim središčem in močnim poudarkom modernistične mreže – kasneje izčiščene tudi v osnovni prostorski križ in odprte spontanim nanosom in vrezovanjem ter perforiranjem –, ki se skozi leta vse bolj levi v vertikalno ploskev in kompozicijo z vitkimi strukturami, s pridihom domišljijskih in poetičnih reminiscenc, ki so koreninile v preteklosti in živijo vse do danes, ko oplemenitene z nanosi in plastmi izrezov iz starejših del vse bolj izražajo tudi občutenja tretje dimenzije in haptičnosti v čistem prelitju barv, linij in svetlob. Ta dela manjših dimenzij so slikarjevi dnevniški likovni zapisi, ki v sebi nosijo celovito izpoved trenutnega razpoloženjskega in čustvenega stanja na način, ki ni nič drugačen kot na veliko večjem nosilcu, saj gre za skoncentriran prenos njegovega notranjega videnja likovne, slikarske stvaritve z mislijo na geometrijsko ravnotežje, harmonijo ožjih ali širših linearnih vertikal, na premišljen in ujemajoč se kolorit in gestualni akcent, na odzivno sestavljanje in razstavljanje pravilnih oblik, na ujemajočo se teksturo. Čeprav je slikovna površina majhna, jo slikar občuti v vsej monumentalnosti: zato decentno izbira barvne tone in mavrico odtenkov ter prelivanj, išče vtis globine s slojevito tehniko slikanja in kolažiranjem, tudi s fragmenti starejših del, išče mehkobo in zaželen ritem. Pravzaprav išče dialog, ki nagovori tako z vrhunsko metjejsko izdelavo kot s polnostjo izvirne in prepoznavne slikarjeve poetike. In nam tako posreduje videnje slikarstva, ki ga dojema kot »nenehno samospraševanje o bistvenih postavkah našega bivanja«.

dr. Nelida Nemec

Katalog Vrezec

 

Isolation of Life / Life in Isolation (virtual exhibition)

 

Koronavirus že nekaj časa počasi, a zanesljivo iz javnega in zasebnega življenja izriva večino ostalih tem. Tudi in predvsem kultura ter z njo vizualna umetnost je v tem času še posebej odrinjena na rob, kot da je ni. Ustvarjalci še kako obstajamo, čeprav nam z ekonomskega stališča res trda prede. Morda se prav v teh časih v naših ateljejih rojevajo najmočnejša dela.

V Društvu likovnih umetnikov Severne Primorske smo se odločili, da odpremo virtualno galerijo / razstavo del, ki nastajajo v teh dneh izolacije. Zunaj prekipeva pomlad, naš fizični svet pa je omejen. S to razstavo dokazujemo, da ima naša ustvarjalnost krila, s katerimi lahko poleti onstran pandemije, nenehnih poročil, onstran predpisov in občinskih meja, onstran političnih diskurzov.

 

Adriano Velussi, Gorizia

 

 

 

Brez naslova 1, akril na platnu, april 2020

 

 

 

 

Brez naslova 2, akril na platnu, marec 2020

 

 

Andrej Pavlič, Ljubljana

 

 

 

Nokturno, grafit, papir, 50 x 70 cm, 2020

 

 

 

 

Virologija, grafit, papir, 50 x 70 cm, 2020

 

 

Andrej Perko, Vipavski Križ

 

 

Reciklaža 1, kolaž / analogne fotografije v lesenem okviru, 72 x 62 x 5 cm, marec 2020

 

 

Anja Kranjc, Vipava

 

 

Utelešanje divjine III, akril na platnu, 160 x 140 cm, marec 2020

 

 

 

Utelešanje divjine IV, akril na platnu, 190 x 125 cm, marec 2020

 

 

Azad Karim, Ajdovščina

 

 

Dotik spominov 1, akril na platnu, 70 x 70 cm, april 2020

 

 

 

Dotik spominov 2, akril na platnu, 50 x 50 cm, april 2020

 

 

Bogdan Soban, Vrtojba

 

 

Premagani-virus-27, digitalni tisk na papir, 70 x 50 cm, april 2020

 

 

Premagani-virus-28, digitalni tisk na papir, 70 x 50 cm, april 2020

 

 

 

Danilo Jejčič, Ajdovščina

 

 

Triptih Sinjeoka, Slepooka in Mačjeoka, , dig. fotografija na pap., vsaka 70 x 46 cm, 2020

 

Igor Zimic, Ajševica

 

 

 

Brez naslova 1, akril na platno, 87 x 65 cm, marec 2020

 

 

 

 

Izolacija, akril na platno, 69 x 55 cm, april 2020

 

Ivan Skubin, Golo brdo – Goriška Brda

 

 

Meditacija v osami, akril na platno, 60 x 80 cm, april 2020

 

 

 

 

Vrtiljak, kamenina, ᴓ 27 x 25, april 2020

 

Julijana Božič, Ajdovščina

 

 

Spati in čakati?, svinčnik in barvice na papirju, 100 x70 cm, marec 2020

 

 

Katarina Spacal, Kostanjevica na Krasu

 

 

Brez naslova, tkana slika, volna, bombaž, 60 x 60cm, marec 2020

 

 

 

Brez naslova, tkana slika, volna, bombaž, 24 x 24cm, marec 2020

 

 

Klavdija Marušič, Trst

Iz cikla “Posebna prisotnost”, fotografija, 13×13 cm, marec 2020

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Luka Širok, Kanal ob Soči

 

 

No title, mešana tehnika na plastiki/pvc, 200 x 300 cm, april 2020

 

 

Miran Bratuš, Ljubljana

Serija “Bledeče modro – izgubljanje stika” , fotografski printi, 20 x 30 cm, marec 2020

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Miran Kordež, Miren

(Kliknite na fotografijo za ogled slike v pravilnem formatu)

 

 

 

Breme preteklosti, akril na platno, 40 x 140, 2020

 

 

 

 

Kam, akril na platno, 40 x 140, 2020

 

Nežka Zamar, Šempas

 

 

Indoor landscape I (one layer per day), olje na platnu, 18 cm x 24 cm, 2020

 

 

 

Indoor landscape III (one layer per day), olje na platnu, 18 cm x 24 cm, 2020

 

 

Nataša Gregorič, Šempeter pri Gorici

 

Anam Cara (z blagoslovljenimi cvetovi vrtnic), mešana tehnika alkoholni tuši, grafit in papir na sintetični slikarski papir, 35 x 50 cm, marec 2020

 

 

 

Pareidolija: Angel (Device Marije v skalni votlini), mešana tehnika alkoholni tuši, grafit in papir na sintetični slikarski papir, 35 x 50 cm, april 2020

 

 

Olga Kolenc, Nova Gorica

 

 

CO-VI-DO-VAN-JE, mešana tehnika, 40 x 40 cm, april 2020

 

 

 

VIRTUALNI “POUŠTRTANC”, mešana tehnika, 40 x 40 cm, marec 2020

 

 

Polona Kunaver Ličen – Lona Verlich, Ajdovščina

 

 

Trenutek resnice, akril, dekopaž, 180×240 cm, april 2020

 

 

Silva Copič, Ajdovščina

 

 

 

Ujeta v čas, akril na platno, 91 x 50cm, april 2020

 

Silva Karim, Ajdovščina

 

 

Pomlad v Šturskem parku, akril na platnu, 45 x 60 cm, april 2020

 

 

 

 

Travnik, akril na lesu, 16 x 22 cm, april 2020

 

Simon Jugovic Fink, Trzin / London

 

 

Social Distancing (1:37 min – za ogled kliknite na podčrtano besedilo)

 

 

 

 

Copati, digitalna slika, 50 x 70 cm, 2020

 

Teja Tegelj, Cerknica

 

 

Vzporedne realnosti (1:32 min – za ogled kliknite na podčrtano besedilo)

 

 

Tinka Volarič, Most na Soči

 

 

Pred začetkom,  ilustracija, akril na papirju, 31 x 31 cm, maj 2020

 

 

Vladimir Bačič, Ajdovščina

 

 

Covid 1, grafika, 70 x 1000 cm, april 2020

 

 

 

Covid 2, grafika, 70 x 1000 cm, april 2020

 

Fotorealizem ali hiperrealizem, lahko tudi superrealizem, se je pojavil v ZDA sredi 60. let predvsem na slikarskem in grafičnem področju. Utemeljuje ga težnja po natančnem in s skrbnostjo do detajla izdelanem slikarskem posnetku resničnosti, ki jo prikazuje fotografija; torej njegovo izhodišče kljub realistični uprizoritvi ni več neposredna zaznava sveta. Postopek nastajanja hiperrealistične slike je običajno dolgotrajen, lahko tudi več mesecev.

Fotorealizem se je pojavil kot reakcija na konceptualno in abstraktno umetnost. Z zamenjavo slikarjevega subjektivnega pogleda za »objektiven« pogled fotoaparata se je bistveno spremenila filozofija slikarstva. Motivno je fotorealizem soroden popartu, saj se v želji natančno odslikati svet ne izogne niti najbanalnejšim detajlom iz vsakdanjosti. Navdihuje se pri potrošniški družbi in mestnem življenju, ki se zrcali v odsevih izložbenih oken, zanj pa je značilna tudi popolna nezainteresiranost za predmet odslikave. Zaradi jasne ideje bi v ozadju fotorealizma lahko odkrili tudi konceptualistično komponento.

Berko je eden redkih umetnikov v Sloveniji, ki se je v sedemdesetih letih s fotorealističnim upodabljanjem vsakdanjih motivov zavestno odvrnil od dominantne ekspresionistične prakse in abstraktne slike. Njegov opus od znamenite črno bele slike, na kateri se je upodobil z ženo Zdenko do popularne serije digitalnih grafik in slik velikega formata z naslovom Nikoli niste daleč od Berkove zvezde, obsega  še podobe vzete iz družinskega albuma, iz popularnega medijskega sveta, floristične in ekološke motive ter izjemno zanimivo serijo kompleksnih hkratnih pogledov v interier in eksterier, ki se zrcalita v velikih steklenih površinah sodobne arhitekture. Tovrstna trenutna realnost je, ne glede na to, kako je varljiva in dematerializirana, nov vidik v slovenskem slikarstvu kot celoti. Berko slika svoja doživetja in je kronist našega časa, je slikar sodobnosti.

Njegova dela hranijo muzeji sodobne umetnosti v Zagrebu, Beogradu, Ljubljani, njegov portret Roberta Redforda je ena redkih slovenskih slik v Muzeju sodobne umetnosti v Zagrebu na izpostavljenem mestu.

Vladimir Bačič

zgibanka Berko

 

Prvi razstavni termin v novem letu v Lokarjevi galeriji je tradicionalno rezerviran za predstavitev novih članov Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, ki so bili sprejeti v društvo v letu 2019. Tako se od 17. januarja do 8. februarja na razstavi predstavlja osem novih članov DLUSP-a. Novi člani društva so postali Miran Bratuš, Klemen Brun, Ana Cizej, Katarina Spacal, Luka Širok, Špela Volčič, Nežka Zamar in Gregor Žitko. Večina novo sprejetih članov je mladih umetnikov, ki so končali študij slikarstva na likovni akademiji v Ljubljani ali v Benetkah, dva izmed njih sta končala na istih akademijah študij fotografije. Izjema je le Katarina Spacal, študij je končala na Naravoslovno tehniški fakulteti v Ljubljani na oddelku oblikovanja tekstilij in oblačil.

Miran Bratuš Fotografija Mirana Bratuša je konceptualna, saj predmet njegovega zanimanja ni svet, ki ga s fotoaparatom lovi v objektiv, ampak načrtno zgrajena podoba kot zrežirana situacija. Pri tem ga ne zanima namen podobe ali na kaj se nanaša, saj fotografije ne uporablja za pripovedovanje v klasičnem smislu, temveč raziskuje njeno bistvo ter pri tem ustvarja odprto situacijo, znotraj katere je mogoče najti številne ravni razumevanja.

Klemen Brun Brunova pričujoča dela nam odkrivajo ekspresivno figuraliko, za katero je bolj značilno naslanjanje na formalistične pridobitve abstraktnega ekspresionizma kot na tradicionalno figuraliko. Osrednja tema razstavljenih del – ženski akt – je v Brunovih delih kritično prevrednotena, kar gledalcu dopušča, da se zadržuje v zgolj formalnem ugodju likovne celote.

Ana Cizej Pod vplivom slišnih vibracij, ki vzbujajo različna čustva in individualne predstave, želi Ana Cizej izražati duhovne vsebine, ki jih umetnost upodabljanja in iluzija resničnosti ne premoreta. Tako je nastal cikel slik, na katerih niso upodobljene oblike iz vsakdanjega sveta, pač pa Anin notranji, duhovni svet, ki naš pogled usmerja drugam, k čisti materialni neskončnosti in brezpredmetnosti sveta.

Katarina Spacal Katarina Spacal svoje izdelke snuje s prepletom niti, mešanjem barv, vozlanjem, gubanjem ter šivanjem. Nit je njeno osnovno likovno sredstvo, ki ji narekuje vsebino in obliko – podobno kot črta pri slikarjih. V svojih delih se poigrava s prelivanjem barv, reliefov in gostot. Njena dela nosijo v sebi občutja topline, mehkobe in skladnosti. Njene stvaritve so zanimive predvsem zato, ker gre za nekakšno mejno izpovedno obliko izražanja, ki jo je zaradi uporabnosti že mogoče šteti k oblikovanju.

Luka Širok Delo Luke Široka je portal v svet različnih dimenzij multimedijskih metod in pristopov. Njegova dela so večplastna in raznolika, predvsem pa slonijo na dveh dominantnih premisah: prva je uporaba kolaža, druga pa izhaja iz poetike art brut oziroma poetike surove umetnosti, kjer je dovoljena uporaba katerega koli znaka in postavitve. Širokovo ustvarjanje izhaja iz strasti in ne razuma, vodi ga predvsem instinkt, predvsem pa zna tvegati z izvirnimi interakcijami in barvnimi kombinacijami.

Špela Volčič Špela Volčič se izraža v različnih ustvarjalnih medijih, zlasti fotografiji, videu, risbi, skulpturi in instalacijah, ki jih v svojih projektih pogosto povezuje. V fotografijah iz serije Inabsentia raziskuje krajino, predvsem odnos z zemljo, s pokrajino življenja, melanholijo; z namišljenim, osebnim in tistim, kar je konkretno. Špela skozi svojo fotografijo uspeva ustvariti skrivnosti, iz katere izvirata dvom in melanholija.

Nežka Zamar Nežka Zamar je interdisciplinarna vizualna umetnica. V njej se neprestano vrti na stotine misli, ki jih pretvori v likovna dela – na videz tako različna, v resnici pa vsa z njenim skupnim imenovalcem. Po končanem študiju še naprej sodeluje z umetniškim Ateljejem F beneške Akademije, kjer se je izpopolnila kot slikarka ter je aktivna članica in ena od ustanoviteljic kolektiva Fondazione Malutta. Od leta 2012 razstavlja tako samostojno kot skupinsko in organizira projekte ter delavnice v mednarodnem, predvsem pa italijanskem likovnem prostoru.

Gregor Žitko Slikarsko delo Gregorja Žitka lahko obravnavamo znotraj opredelitve abstraktnega ekspresionizma. Pri Gregorju sta barva in poteza v središču vsega, iskanje njunih izraznih možnosti je odraz njegove duše.  Spontanost in improvizacija, poleg enostavnosti izražanja, so najpomembnejši dejavniki v njegovem ustvarjalnem procesu, v katerem dominirajo nepredmetne oblike, likovne prvine in njihovi odnosi. Umetnost se mu »zgodi« znotraj pigmenta, znotraj barve, ki hoče preseči svojo lastno materialnost.

Katalog mozaik 2020

 

Od sobote, 30. novembra do 14. novembra je na ogled IV. mednarodna razstava izbranih avtorjev mednarodnega natečaja LYNX 2019, na kateri sodelujejo avtorji v štirih kategorijah – slikarstvo, grafika, fotografija in digitalna umetnost. Sam projekt je prispevek multikulturalnosti v našem širšem geografskem prostoru, zato je bil tudi podprt s strani Pokrajinskega Sveta pokrajine Furlanije Julijske krajine, Občine Trst in Občine Ajdovščina. Pričujoča razstava je plod petletnega sodelovanja Lokarjeve galerije z Associazione Culturale il Sestante iz Trsta. Pred petimi leti je bila Lokarjeva galerija povabljena v to sodelovanje prav zaradi svoje mednarodne aktivnosti, saj je v zadnjih letih postala prostor srečevanja umetnosti in umetnikov iz celega sveta.

Svečana otvoritev mednarodnega natečaja LYNX 2019 je bila 6. oktobra v Muzeju Revoltella v Trstu, sama razstava pa je bila postavljena v Tivarnella Art v Trstu od 6. do 27. oktobra, druga razstava je bila od 9. do 23. novembra v Museo Internazionale Italia Arte v Torinu in zadnja v nizu treh razstav je od 30. novembra do 14. decembra v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini.

Mednarodna žirija v sestavi Anamarija Stibilj Šajn in Vladimir Bačič iz Slovenije, Dobromila Blaszczyk iz Poljske, Ksenija Samardžija iz Srbije, Kateryna Timokhina iz Ukrajine, Flavio Lapenna iz Francije, Michael Banks iz Velike Britanije ter  Elodie Lebigre, Barbara Bellinati, Guido Folco, Alessandro Paron in Franco Cersicola iz Italije, je v vsaki kategoriji nagradila najboljšega avtorja, posebna nagrada pa je bila rezervirana za umetnike, mlajše od triindvajset let. Žirija je narazstavo izbrala 70 del, razdeljenih v štiri sklope: slikarstvo (25 del), fotografija (25 del), digitalna umetnost (10 del) in grafika (10 del).

Vladimir Bačič

 

 

»Tišina. Kako glasne so stopinje hrepenenja.«

… Med hotenji in željami, ki so se – v kaosu prebliskov – velikokrat tudi realizirali kot pesem, proza, fotografija, kolaž, slika ali grafika, a ne nujno po tem zaporedju so se Vladimirju Bačiču ustvarjalne ideje rojevale po notranjem klicu. V nemiru samospraševanj. Med hojo po robu. V strasti odkrivanj. Študij, ki ga je dokončal v začetku osemdesetih ga je naravnaval k vizualnemu, likovnemu. Stal je na krožišču poti. Kam vodi njegova pot? Kam ga pelje njegovo srce? Vrnitev v Vipavsko dolino in Ajdovščino je bila logična, prav tako kot tudi njegova nikoli zatrta želja po morju in Mediteranu, ožarjenem s soncem in z vonjem po soli. Postopoma, a vztrajno so se rojevali: poet, filozof, slikar, pedagog in organizator. Vsakemu izmed njih je dajal možnosti – da se polnokrvno izrazi, realizira, materializira nikoli utišana misel. …

Slike. V začetku osemdesetih je zaživel prvi izmed petih slikarskih ciklov, ki je začrtal njegovo pot in jo v iskanju svojega slikarskega poslanstva bogatil od leta 1981 do 2001: Na koncu koraka ujame njegov korak na poti iskanj, preverjanj, samospraševanj, hotenj in želja. Njegova notranjost se razpre in daje poleta slikarski vehemenci, ki ni ujeta v trenutna slikarska iskanja, pač pa išče svoj izraz. Svoj rokopis in svoje sporočilo. Nastajajo dela srednjih in velikih formatov, ki govorijo o ustvarjalcu, ki bo hodil svoja pota. Ki bo izražal sebe in se odzival na svoja lastna iskanja. Svojo življenjsko in ustvarjalno filozofijo. … Konec devetdesetih je dal zagon novemu: Barve Mediterana. Ni naključje, da so ta dela motivno odslikava okolja, ki mu pripada po srcu, da so ujeta v tehniki kolaža in v močnih, fovistično občutenih barvnih tonih, z močnimi kontrasti, konturo, žarčenjem in premišljeno razporeditvijo. Da so nabite s čustvi. Da delujejo nadzemeljsko. …

Na slikarskem področju, kjer leto za letom vztrajno ubira svojo pot, ohranja kolaž kot tisto tehniko, ki ga najbolj nagovarja in naravnava k vse bolj abstrahirajočemu doživljanju videnega in doživetega. K slikarskemu polju, ki upošteva abstraktno likovno videnje. Kolaž, … je tudi zanj tista tehnika, ki mu v največji meri omogoči, da s tujimi materiali poudarja in preoblikuje plosko površino podobe in njeno teksturo v otipljivo materijo slike. …

Od leta 2005 nastajajo slikarska dela iz cikla Meditacija, ki potrjujejo tezo – kot je zapisala Nives Marvin – da je v svojem likovnem jeziku zelo samosvoj. To samosvojost spodbuja tisti notranji klic, ki je iščoč, razmišljujoč, a hkrati zazrt v mehko notranjost, razpeto med kontemplacijo, meditacijo, čisto razumskostjo in praktičnostjo. Njegovo delo opredeljuje stroga urejenost in ožarjena igra abstrahirane igre neprepoznavnih ploskev in oblik, ki, kot je zapisala Nives Marvin, na podobah zadnjih let »le v detajlih asociirajo arhitekturne ali krajinske izseke. Raziskovanje prostorskega elementa kot bistvenega izraznega sredstva je Bačičeva glavna preokupacija, ki mu v upodabljanju nudi želene efekte. S posebnim odnosom do prikrite svetlobe, kjer hote pušča vidne segmente njene naravne strukture, katerim dodaja še aplikacije kolažev, ustvarja optično atraktivne podobe mehkih form in racionalno zasnovanih pravokotnih in drugih geometrijskih ploskev«. Tudi slikarska dela zadnjih let govorijo z barvami in njihovimi simbolnimi vrednostmi, s prehodi toplih in hladnih prepletanj in prelivanj, s svetlobnimi žarčenji in razporeditvijo, kjer dominirajo kolažni segmenti, ki se preoblikujejo v optično zanimivo igro svetlob, senc in barv. Da se oko napoji. Spočije. Najde detajl, ki dotakne. In spodbudi misel, ki išče.

Poleg slik se je sočasno vztrajno in polnokrvno rojeval tudi ciklus fotografij. … V fotografiji ga zanimajo artefakti, uporabni predmeti, ki so oplemenitili človekov vsakdan, in sledovi človekovih posegov na različne podlage kot so zid, deska, kamen. Njegovo oko ujame podrobnosti, v katerih razbere svojo zgodbo, najde njemu zanimive sledove in detajle, ki, kot je zapisal Brane Kovič, »vzbujajo najrazličnejše asociacije in ki jih lahko povežemo v like ter s kančkom domišljije iz njih sestavimo ’zgodbo’«. Teh zgodb je vse do danes veliko in mnoge je ujel v cikle kot Kamen iz leta 2009, … cikel Cvet iz leta 2010, … cikel Sol lapis iz leta 2012, kjer še posebej izrazito daje poudarek barvi, ki je tudi pri tem ciklu – kot je za enega zgodnejših zapisal Kovič – »hkrati oblika, ker ju gledalec zaznava sočasno, predvsem pa ne več kot del fizične realnosti, ampak zgolj kot vizualizirano metaforo«. … Če so ti cikli barvni, sta cikla Križ in Skorja iz leta 2007 in 2015 ujeta v estetsko sporočilnost črno-bele fotografije, kjer se osredotoči na kompozicijo, linijo, prostor in svetlobo. …

Tudi z načini, ki jih nudi sodobna tehnologija, ki mu razpre možnosti grafičnega oblikovanja in urejanja slikovne podlage z magično roko, ki kot bi imela čopič ali svinčnik drsi, pleše, zarisuje, izvablja potezo na način, da se lahko izživi njegovo v sliki nikoli dovolj izživeto barvno čutenje. … Listi v tehniki giclée printa zaživijo v sproščenosti abstrahiranega predmetnega sveta, ki ga prepesnjenega polaga na slikovno ploskev, da se razživi v občutenjih nanosov, intervencij, spojev, prekrivanj, prepletov in amorfnih oblik.

Vladimirja Bačiča, subtilnega ustvarjalca z mnogimi strastmi navdušuje vse, kar je lepega … in postanejo navdih za izvirno likovno podoživetje, ki se izpoje v sublimni harmoniji najpomembnejših slikarskih elementov. Tako kot vse tisto notranje, globoko zapisano in nikoli povsem izživeto, ki vztrajno razgibava njegovo dušo in srce, njegovo bit, da se njegova misel radoživo odziva kot impulz v nikoli dokončani slikarski viziji. Njegova dela so estetsko dovršena in subtilno nagovarjajoča. So čudovit odsev njega samega.

Dr. Nelida Nemec  (povzetek teksta iz kataloga)

Katalog

 

Zgodba o mednarodnem festivalu akvarela Castra se je začela leta 2015. Že prvo leto je bil mednarodni odziv izjemen, enako je tudi letos, ko je že tretjič na vrsti veliki format. V zadnjem letu, dveh se je v Evropi in po svetu »zgodilo« kar precejšnje številonovih bienalov akvarela, kar nas postavlja v povsem drugačen položaj kot pred petimi leti, ko smo bili eni redkih organizatorjev tovrstnega dogajanja. Veseli nas, da se je letos prijavila več kot polovica povsem novih akvarelistov, kar samo potrjuje, da smo

s svojim delom in vrhunsko organizacijo Castro postavili med vodilne bienale akvarela v svetu.

Na natečaj, ki je odprt za vse umetnike in v vseh tehnikah akvarela, smo v prvem krogu v elektronski obliki prejeli 577 likovnih del iz 39 držav. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki Aleksander Bassin, predsednik žirije, dr. Nelida Nemec in Barbara Savenc ter slikarji Lucijan Bratuš, AzadKarim, Tea Curk Sorta in Vladimir Bačič je na razstavo sprejela 165 avtorjev iz 39 držav. Razstava Castra 2019 sicer prinaša raznovrsten, hkrati pa kakovosten izbor akvarelov.

V izbor smo skušali zajeti vse tehnike, motive in koncepte akvarela, nismo se osredotočili samo na ‘všečnost’ upodobljene pokrajine ali portreta, ampak smo upoštevali tudi izvirnost ideje ter pristop k reševanju likovnega problema. Skozi to prizmo smo poiskali in nagradili dela, ki izstopajo in si zaslužijo nagrade in diplome.

Dobitniki nagrad letošnje Castre 2019 so Fatemeh Zahab Saniei iz Irana, Marene Lasagabaster in Conchi Ororbia iz Španije, Corneliu Dragan-Targoviste iz Romunije, Živko Toplak iz Hrvaške, nagrado za samostojno razstavo pa je prejel Žarko Vrezec.

Žirija je podelila tudi dvanajst diplom. Te prejmejo Catherine Rey iz Francije, Goran Žigolić iz Hrvaške, Hanna Chapurnaja-Aleinik iz Belorusije, Juan Saturio Santos iz Španije, Julia Aksenova Sergeevna iz Rusije, Junsung Back iz Južne Koreje, Magdalena Kalieva iz Bolgarije, Nai Mu Ko iz Tajvana, Olga Lebedeva iz Rusije, Roman Planko in Silva Karim iz Slovenije ter Ze Ze Lai iz Hong Konga.

Vladimir Bačič

katalog CASTRA 2019

 

Retrospektivna razstava našega vipavskega ustvarjalca, akademskega slikarja, grafika, kaligrafa, predavatelja na Akademiji za likovno umetnost in grafičnega oblikovalca, člana Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov ob njegovi sedemdesetletnici in petdesetletnici ustvarjanja.

Bratuš je diplomiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1971, leta 1973 pa je končal še grafično specialko pri Marjanu Pogačniku. 1987 je začel predavati kaligrafijo in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, sprva kot zunanji sodelavec (1991 je bil izvoljen v naziv docent), od 1995 je bil redno zaposlen, 2001 pa je bil izvoljen za izrednega in 2007 pa do upokojitve 2015 za rednega profesorja za vizualne komunikacije. Bil je tudi gostujoči profesor na akademijah v Cluju, Skopju, Krakovu in Zagrebu. Lucijan Bratuš se ukvarja s slikarstvom, risbo, grafiko, grafičnim oblikovanjem, tipografijo, kaligrafijo in fotografijo. Glavnino njegovega slikarskega opusa predstavlja ekspresivna figuralika, v kateri odmeva zlasti delo Francisa Bacona in Marija Preglja.

V galeriji sv. Barbare v Idriji je 5. aprila postavil na ogled izbor 50 upodobljenih krajin pod naslovom Telo pokrajine, nastalih v letih od 1970 do danes, 10. maja v Lokarjevi galeriji pa opus del s področja ekspresivne figuralike pod naslovom Pokrajina telesa.

Vladimir Bačič

Andrej Pavlič, znan po svoji kakovostni in neoporečni gradnji zgodbe in same tehnike, se tokrat v Lokarjevi galeriji predstavlja z retrospektivo svojega dela. V slovenskem prostoru je eden redkih, ki se poslužujejo raznovrstnih likovnih praks in pri tem ohranjajo svojo temeljno ustvarjalno bit, po katerem so dela tudi prepoznavna. Lahko bi rekli, da sta se stanovitnost in odločnost pri izkazovanju lastnega stila, ki se je izpopolnjeval skozi leta avtorjevega življenja, v novejših kot tudi starejših delih pokazala kot konstantna sopotnika, ki nikoli ne razočarata.

Pavličeva dela so venomer odganjala predvideno resnico in se korenito bojevala proti dorečeni avtoriteti likovne kritike. Čas, kot edino merilo vsega, je vsekakor ključen pri umetnosti in njegova neoporečnost se čedalje globlje dotika vseh Pavličevih stvaritev. Avtor verjame v moč časovne distance, kajti s tem dela doživijo temeljno preobrazbo, da so dovolj močna in vzdržijo niti časa ter postanejo eden izmed temeljev sodobne umetniške produkcije. Kot izjemno odkrit človek je Pavlič tudi izjemno odkrit slikar. Vse, kar je in kar premore, leži pred našimi očmi in nam je na vpogled. Tudi kot graditelj svoje ustvarjalne kariere se odlično spopada s svojo revizijo.

Največ, kar lahko umetnik stori za nas, gledalce, je to, da nam ponudi vpogled v svet, ki si ga včasih sami ne znamo prikazati. V času rigidne družbene atmosfere in nezadovoljnega družbenega etosa ravno umetniki  pokažejo, da je iz vsega slabega edina dobra možna pot ta, ki si jo zgradimo sami.

Eva Pavlič Seifert

zgibanka pavlic