Žarko Vrezec – Dnevnik 2010-2020

Dnevniški zapisi: nagovori v prepletu linij, barv, nanosov, prostora in svetlob

Čeprav nas Žarko Vrezec, izjemen umetnik in teoretik, že več kot štiri desetletja nagovarja tako z risbami, grafikami, skulpturami, ilustracijami, scenografijo kot tudi oblikovanjem, je vendarle slikarski opus tisti, ki razgrinja vso širino njegovega likovnega razmišljanja in zavedanja ter izpostavi njegovo prepričanje, da slikarski nagovor »ni nikoli enoznačen«, da je »njegova sporočilnost vselej večplastna in večpomenska«, da je slikovna površina »zavezujoči prostor historičnega spomina in civilizacijske izkušnje, v intimni sferi dojemanja pa ekskluzivno imaginativno polje, namenjeno usodni intervenciji slikarjeve roke, katere sledi tako smiselno naznanjajo avtorjevo prezenco v prostoru in času, znova in znova iščoč neizhojene, skrivnostne poti našega življenja in nehanja.« Ta slikarski opus zajema tudi slikarska dela majhnih formatov, ki že vrsto let vsakodnevno nastajajo kot dnevniški zapisi v akrilu na papirju. Za tokratno in prvič tako obsežno predstavitev dvesto sedemdesetih del je slikar iz izjemnega opusa več tisoč del izbral dela iz zadnjega desetletnega obdobja.

Žarko Vrezec je slikar v najplemenitejšem pomenu te besede in se, razen v prvih ustvarjalnih letih, ko so se njegova iskanja osredotočala na figuro kot temeljno nosilko njegove likovne izpovedi, vsa kasnejša desetletja posveča abstraktni sliki in možnostim, ki jih ob nenehnem raziskovanju, analiziranju in sintetiziranju abstraktnega likovnega izražanja ponujajo osnovni slikarski izrazni elementi barva, prostor, kompozicija, črta in svetloba, preinterpretirani in podoživeti skozi lastno slikarsko optiko in lastnimi ustvarjalnimi hotenji. Z več vsebinskimi in formalnimi premenami, ki so se izkristalizirali v več ciklov, od najbolj odmevnih kot so: cikel Prostor slike v začetku osemdesetih, Brez naslova v devetdesetih, cikel Relikvije konec prejšnjega stoletja in cikel Slovo, ki je nastajal skoraj celotno prvo desetletje sedanjega stoletja, do del iz cikla Dnevnik, ki se mu posveča v drugem desetletju in združuje ter zaokroža temeljna umetniška in likovna prepričanja.

Dela, ki so razstavljena v Lokarjevi galeriji ne nosijo ne naslovov in ne letnic, saj nas želijo nagovoriti s svojo slikovno površino, premišljeno stkano kot subtilno, poglobljeno in intimno igro barv, linij, nanosov, prostora in svetlobe, v tehniki akrila in včasih tudi barvnega svinčnika, kjer se sprostita tako slikarjeva domišljija kot občutek za disciplinirano podoživljanje abstraktnega videnja. To je bilo v preteklosti velikokrat ujeto v kvadratno ploskev z izpraznjenim središčem in močnim poudarkom modernistične mreže – kasneje izčiščene tudi v osnovni prostorski križ in odprte spontanim nanosom in vrezovanjem ter perforiranjem –, ki se skozi leta vse bolj levi v vertikalno ploskev in kompozicijo z vitkimi strukturami, s pridihom domišljijskih in poetičnih reminiscenc, ki so koreninile v preteklosti in živijo vse do danes, ko oplemenitene z nanosi in plastmi izrezov iz starejših del vse bolj izražajo tudi občutenja tretje dimenzije in haptičnosti v čistem prelitju barv, linij in svetlob. Ta dela manjših dimenzij so slikarjevi dnevniški likovni zapisi, ki v sebi nosijo celovito izpoved trenutnega razpoloženjskega in čustvenega stanja na način, ki ni nič drugačen kot na veliko večjem nosilcu, saj gre za skoncentriran prenos njegovega notranjega videnja likovne, slikarske stvaritve z mislijo na geometrijsko ravnotežje, harmonijo ožjih ali širših linearnih vertikal, na premišljen in ujemajoč se kolorit in gestualni akcent, na odzivno sestavljanje in razstavljanje pravilnih oblik, na ujemajočo se teksturo. Čeprav je slikovna površina majhna, jo slikar občuti v vsej monumentalnosti: zato decentno izbira barvne tone in mavrico odtenkov ter prelivanj, išče vtis globine s slojevito tehniko slikanja in kolažiranjem, tudi s fragmenti starejših del, išče mehkobo in zaželen ritem. Pravzaprav išče dialog, ki nagovori tako z vrhunsko metjejsko izdelavo kot s polnostjo izvirne in prepoznavne slikarjeve poetike. In nam tako posreduje videnje slikarstva, ki ga dojema kot »nenehno samospraševanje o bistvenih postavkah našega bivanja«.

dr. Nelida Nemec

Katalog Vrezec

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja