Andrej Pavlič, znan po svoji kakovostni in neoporečni gradnji zgodbe in same tehnike, se tokrat v Lokarjevi galeriji predstavlja z retrospektivo svojega dela. V slovenskem prostoru je eden redkih, ki se poslužujejo raznovrstnih likovnih praks in pri tem ohranjajo svojo temeljno ustvarjalno bit, po katerem so dela tudi prepoznavna. Lahko bi rekli, da sta se stanovitnost in odločnost pri izkazovanju lastnega stila, ki se je izpopolnjeval skozi leta avtorjevega življenja, v novejših kot tudi starejših delih pokazala kot konstantna sopotnika, ki nikoli ne razočarata.
Pavličeva dela so venomer odganjala predvideno resnico in se korenito bojevala proti dorečeni avtoriteti likovne kritike. Čas, kot edino merilo vsega, je vsekakor ključen pri umetnosti in njegova neoporečnost se čedalje globlje dotika vseh Pavličevih stvaritev. Avtor verjame v moč časovne distance, kajti s tem dela doživijo temeljno preobrazbo, da so dovolj močna in vzdržijo niti časa ter postanejo eden izmed temeljev sodobne umetniške produkcije. Kot izjemno odkrit človek je Pavlič tudi izjemno odkrit slikar. Vse, kar je in kar premore, leži pred našimi očmi in nam je na vpogled. Tudi kot graditelj svoje ustvarjalne kariere se odlično spopada s svojo revizijo.
Največ, kar lahko umetnik stori za nas, gledalce, je to, da nam ponudi vpogled v svet, ki si ga včasih sami ne znamo prikazati. V času rigidne družbene atmosfere in nezadovoljnega družbenega etosa ravno umetniki pokažejo, da je iz vsega slabega edina dobra možna pot ta, ki si jo zgradimo sami.
Eva Pavlič Seifert
