13. januar – 3. februar 2017
Mednarodnega likovnega simpozija »Slovenija, odprta za umetnost« se je prijel podnaslov Pogled od zgoraj.
Tam zgoraj na Sinjem vrhu umetnik naredi civilizacijski odklop in objame ga vse, kar je prvinsko. Čudovita narava, pristni ljudje, hrana, ki diši po domačem in kolegi, umetniki, ki so drug drugemu naklonjeni, domači in prijateljski, pa čeprav prihajajo iz različnih okolij, govorijo različne jezike, ustvarjajo v različnih poetikah, imajo različne navade in različna kulturna ozadja. A tam zgoraj se vse poveže v harmonično sobivanje.
Tam zgoraj so pogoji za ustvarjanje. Posameznik zbistri misli in ideje dobijo vzgonsko moč. Avtohtoni zven tega čudovitega okolja marsikoga nagovori in tako, brez vnaprej določenih tem, je prav krajina tista, ki se zrcali v mnogih motivih ustvarjenih del. Krajina ali pa le njeni zgovorni fragmenti, včasih le vzdušje tega prostora in časa. Konkretne poteze krajinskega obraza se prelevijo v avtorsko videne in občutene, v subjektivno artikulirane. Historični mimezis je tako presežen. Pogledi sežejo v skrivne kotičke, a ne le tiste zunanje, ampak vselej znova tudi notranje, osebne, intimistične, neponovljive.
Tam zgoraj se pogled odpira, daleč naokrog, v daljavo, v neskončnost. In odpira se tudi tisti, ki je povsem introvertiran, ki predstavlja zazrtje posameznika v osebne globine.
In kako potem vse, kar je nastalo, postaviti na skupne temelje, poiskati skupni imenovalec, dati v okvir? Težko in navsezadnje tudi nesmiselno, zato tudi ne predpisujemo tematike, ne postavljamo izraznih ali tehničnih omejitev. Okvirji so le navidezni, znotraj njih je posameznik, s svojo vlogo, s svojim likovnim poslanstvom, s svojo govorico. On in samo on. In vsaka stvaritev je del njega.
A vsa nastala dela v tem času, ki sega po novih medijih, ki skuša preseči konvencionalno, vendarle pripadajo tistemu, kar predstavlja klasično slikarsko vrednoto, kar predstavlja slikarsko platno in barve, kar pripada štafelajnemu slikarstvu, pa četudi je platno položeno kar na tla in se slikar sklanja nad njega kot na svojega zaupnika – z vsem spoštovanjem in predanostjo, v trdni medsebojni povezavi. Torej, tisto slikarstvo, ki naj bi bilo za odpis, ki naj bi ga vrgli na smetišče zgodovine, je še vedno aktualno. Je zanimivo in mamljivo ter tako zelo vznemirljivo. Je še vedno tu in živi nešteto neomajnih življenj, ki se preobražajo in vendar se vedno znova vračajo k slikarskemu bistvu.
Bili smo vsi. Nihče ni manjkal. Hieronim je bil z nami, vedno na uslugo. In odmislili smo vse tisto, kar je glodalo v nas. Upali smo, verjeli. Takrat in še celo poletje.
Sedaj je Pogled od zgoraj postal tudi Njegov pogled.
Dragi Hieronim, hvala, ker smo lahko prišli tja gor, ker smo lahko bili tam zaradi tebe, tvojih neomajnih vizij, odločnih in plemenitih dejanj, ki si jih uresničeval skupaj s svojo družino in somišljeniki. Hvala, ker si še vedno z nami, čeprav sedaj tam zgoraj, še višje. Vendar, vsi čutimo, da si z nami.
Veš, skupaj gremo naprej …
Anamarija Stibilj Šajn
