V zgodovini umetnosti je bila ženska razlog za ustvarjanje, navdih, muza ter femme fatale, ki je umetnikom jemala dih. Kljub temu so imele ženske v zgodovini pri dejanskem ustvarjanju umetnosti povsem postransko vlogo.
Predpogoj za uveljavitev žensk na področju umetnosti od konca 19. in prvih desetletij 20. stoletja je bila njihova popolna profesionalizacija. Na videz so imele enake možnosti, ženske iz dobro stoječih družin, ki so se takrat vpisale na umetniške akademije, vsaj po posebnih programih, so obiskovale različne tečaje s področja umetnosti, vendar končni cilj ni bil umetniško poklicno udejstvovanje ampak imeti dobro izobrazbo in vzgojno pripravo za svoje običajne vloge žene, matere, gospodinje.
Pot do profesionalizacije umetnic je bila mučna in dolga, pri čemer lahko ugotavljamo, da morda še danes ni povsem premagana razlika med zasebno sfero, ki se tradicionalno pripisuje značilnostim žensk, in javno sfero, ki je bila nekoč skoraj izključno namenjena moškim.
Šele v zadnjem obdobju lahko z gotovostjo trdimo, da umetnostna kritika resnično sledi njihovemu delu, družba jih obravnava enako kot umetnike in one se tako tudi počutijo. Splošni vtis je, da je njihovo delo videno in cenjeno. Pa je res povsem tako? Vsekakor se pri tej tezi odpirajo prenekatera problematična vprašanja statusa umetnic v družbi in njihova enakopravnost v kulturni distribuciji.
Na predvečer obeleževanja svetovnega dneva žensk smo se tudi v Lokarjevi galeriji še posebej spomnili nanje z razstavo članic Društva likovnih umetnikov Severne Primorske. Štirinajst ustvarjalk, ki vsaka na svoj način skozi svoja dela izpostavljajo raznovrstnost ženske ustvarjalnosti. Na razstavi se s svojimi najnovejšimi deli predstavljajo Ana Maraž, Anja Kranjc, Jana Dolenc, Julijana Božič, Kristina Rutar, Lona Verlich, Nataša Gregorič, Nežka Zamar, Olga Kolenc, Silva Karim, Špela Volčič, Tea Curk Sorta, Teja Tegelj in Tina Volarič.
Vladimir Bačič
