13. maj – 11. junij
Eden ključnih problemov v umetnosti je možnost upodobitve neupodobljivega. Temu praviloma sledijo razmisleki o tem, na kakšen način je to mogoče narediti: ali se odločiti za realizem in se približati veristični upodobitvi dogodkov ali subjektivizirati realnost. V številnih razpravah estetsko doživljanje in transmisija zgodovinske vednosti nista razumljena dialektično, ampak kot nasprotujoči si poziciji. Iskati lepoto znotraj Huzjanove ikonografije je delikatno področje, a vendar v njegovih delih ne moremo zanikati estetike.
Zdenka Huzjana lahko umestimo v ponotranjeno pričevanjsko umetnost, saj tudi naslov ciklusa Oklepni čas – Armoured time nakazuje, da nam pripoveduje svojo osebno doživeto in preživeto zgodbo. Vsakršno govorjenje o prepoznavanju konkretnosti pri teh delih bi bilo pretiravanje, saj so obrazi, telesa ali embriji prignani do poslednje meje razpoznavne človeškosti, brez individualnih lastnosti, a hkrati je nemogoče trditi, da je sebe izvzel iz upodobljenega. Kot sam zapiše, tesnoba, kot brbotajoča lava našega skupnega “podzemlja”, je tudi po njegovem prepričanju bivanjska stalnica in neločljivi del sodobne vizualne kulture, ne glede na izbiro medija. Predvsem ob spoznanju, da je naša kulturna vez, dejansko stkana v tesnobi, ki izhaja iz preteklega in današnjega medsebojnega pobijanja in izključevanja in ki se kužno kaže vse do danes. Njegova dela govorijo o pristnosti, odsotnosti, življenju in smrti. Zavedajoč se minljivosti, slikar izpostavlja figuro kot skrivnostno znamenje – grozljivo, a obenem lepo. Raziskovanje bizarne figuralike v vseh mogočih variantah in z vseh mogočih vidikov ga napeljuje v poenostavitve, vendar z redukcijo pripovednih in deduktivnih elementov ne krni motivov, marveč s prizorišča odstranjuje le tisto, kar bi protagonistom njegovih zgodb lahko onemogočilo zaživeti v izrazni polnosti.
Deja Bečaj je zapisala, da je v njegova dela “ujet njegov navdih kot spomin na mladost ter tesnoba preteklega in sedanjega časa. Notranje “dogajanje”, njegov notranji izraz se manifestira kot razgrnjeno življenje sveta, kjer barva sledi lastnemu obstoju in minevanju. ” V nadaljevanju zapiše, da je “prostor njegove slike obenem tudi slepeča svetloba, ki kliče v še neizrečeno, kjer je stik z robovi prostora izvzet in je skorajda hermetično zaprt. Kakor da gre za iskanje ravnotežja med sprejemanjem ravnotežja med neizbežnim koncem in še tihim upanjem v vztrajanju sveta, iz negotove sedanjosti v dihotomijo življenjskih izkušenj, ki nenehno niha med lepim in tragičnim. Kakor da gre za zamrznjen trenutek v premeni večnih sprememb.
Njegova, skorajda romantična manifestacija upodabljanja je navkljub votlemu pogledu v antropomorfnih obraznih podatkih in v temnih nanosih sprejemljiva kot nagib glave, kot nežen medsebojni dotik in v kritični drži kot zmaličen medsebojni odnos, ki ga kaže kot kritika časa, ki ga živi. ”
Vladimir Bačič
