Prvi razstavni termin v novem letu v Lokarjevi galeriji je tradicionalno rezerviran za predstavitev novih članov Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, ki so bili sprejeti v društvo v letu 2019. Tako se od 17. januarja do 8. februarja na razstavi predstavlja osem novih članov DLUSP-a. Novi člani društva so postali Miran Bratuš, Klemen Brun, Ana Cizej, Katarina Spacal, Luka Širok, Špela Volčič, Nežka Zamar in Gregor Žitko. Večina novo sprejetih članov je mladih umetnikov, ki so končali študij slikarstva na likovni akademiji v Ljubljani ali v Benetkah, dva izmed njih sta končala na istih akademijah študij fotografije. Izjema je le Katarina Spacal, študij je končala na Naravoslovno tehniški fakulteti v Ljubljani na oddelku oblikovanja tekstilij in oblačil.

Miran Bratuš Fotografija Mirana Bratuša je konceptualna, saj predmet njegovega zanimanja ni svet, ki ga s fotoaparatom lovi v objektiv, ampak načrtno zgrajena podoba kot zrežirana situacija. Pri tem ga ne zanima namen podobe ali na kaj se nanaša, saj fotografije ne uporablja za pripovedovanje v klasičnem smislu, temveč raziskuje njeno bistvo ter pri tem ustvarja odprto situacijo, znotraj katere je mogoče najti številne ravni razumevanja.

Klemen Brun Brunova pričujoča dela nam odkrivajo ekspresivno figuraliko, za katero je bolj značilno naslanjanje na formalistične pridobitve abstraktnega ekspresionizma kot na tradicionalno figuraliko. Osrednja tema razstavljenih del – ženski akt – je v Brunovih delih kritično prevrednotena, kar gledalcu dopušča, da se zadržuje v zgolj formalnem ugodju likovne celote.

Ana Cizej Pod vplivom slišnih vibracij, ki vzbujajo različna čustva in individualne predstave, želi Ana Cizej izražati duhovne vsebine, ki jih umetnost upodabljanja in iluzija resničnosti ne premoreta. Tako je nastal cikel slik, na katerih niso upodobljene oblike iz vsakdanjega sveta, pač pa Anin notranji, duhovni svet, ki naš pogled usmerja drugam, k čisti materialni neskončnosti in brezpredmetnosti sveta.

Katarina Spacal Katarina Spacal svoje izdelke snuje s prepletom niti, mešanjem barv, vozlanjem, gubanjem ter šivanjem. Nit je njeno osnovno likovno sredstvo, ki ji narekuje vsebino in obliko – podobno kot črta pri slikarjih. V svojih delih se poigrava s prelivanjem barv, reliefov in gostot. Njena dela nosijo v sebi občutja topline, mehkobe in skladnosti. Njene stvaritve so zanimive predvsem zato, ker gre za nekakšno mejno izpovedno obliko izražanja, ki jo je zaradi uporabnosti že mogoče šteti k oblikovanju.

Luka Širok Delo Luke Široka je portal v svet različnih dimenzij multimedijskih metod in pristopov. Njegova dela so večplastna in raznolika, predvsem pa slonijo na dveh dominantnih premisah: prva je uporaba kolaža, druga pa izhaja iz poetike art brut oziroma poetike surove umetnosti, kjer je dovoljena uporaba katerega koli znaka in postavitve. Širokovo ustvarjanje izhaja iz strasti in ne razuma, vodi ga predvsem instinkt, predvsem pa zna tvegati z izvirnimi interakcijami in barvnimi kombinacijami.

Špela Volčič Špela Volčič se izraža v različnih ustvarjalnih medijih, zlasti fotografiji, videu, risbi, skulpturi in instalacijah, ki jih v svojih projektih pogosto povezuje. V fotografijah iz serije Inabsentia raziskuje krajino, predvsem odnos z zemljo, s pokrajino življenja, melanholijo; z namišljenim, osebnim in tistim, kar je konkretno. Špela skozi svojo fotografijo uspeva ustvariti skrivnosti, iz katere izvirata dvom in melanholija.

Nežka Zamar Nežka Zamar je interdisciplinarna vizualna umetnica. V njej se neprestano vrti na stotine misli, ki jih pretvori v likovna dela – na videz tako različna, v resnici pa vsa z njenim skupnim imenovalcem. Po končanem študiju še naprej sodeluje z umetniškim Ateljejem F beneške Akademije, kjer se je izpopolnila kot slikarka ter je aktivna članica in ena od ustanoviteljic kolektiva Fondazione Malutta. Od leta 2012 razstavlja tako samostojno kot skupinsko in organizira projekte ter delavnice v mednarodnem, predvsem pa italijanskem likovnem prostoru.

Gregor Žitko Slikarsko delo Gregorja Žitka lahko obravnavamo znotraj opredelitve abstraktnega ekspresionizma. Pri Gregorju sta barva in poteza v središču vsega, iskanje njunih izraznih možnosti je odraz njegove duše.  Spontanost in improvizacija, poleg enostavnosti izražanja, so najpomembnejši dejavniki v njegovem ustvarjalnem procesu, v katerem dominirajo nepredmetne oblike, likovne prvine in njihovi odnosi. Umetnost se mu »zgodi« znotraj pigmenta, znotraj barve, ki hoče preseči svojo lastno materialnost.

Katalog mozaik 2020

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Od sobote, 30. novembra do 14. novembra je na ogled IV. mednarodna razstava izbranih avtorjev mednarodnega natečaja LYNX 2019, na kateri sodelujejo avtorji v štirih kategorijah – slikarstvo, grafika, fotografija in digitalna umetnost. Sam projekt je prispevek multikulturalnosti v našem širšem geografskem prostoru, zato je bil tudi podprt s strani Pokrajinskega Sveta pokrajine Furlanije Julijske krajine, Občine Trst in Občine Ajdovščina. Pričujoča razstava je plod petletnega sodelovanja Lokarjeve galerije z Associazione Culturale il Sestante iz Trsta. Pred petimi leti je bila Lokarjeva galerija povabljena v to sodelovanje prav zaradi svoje mednarodne aktivnosti, saj je v zadnjih letih postala prostor srečevanja umetnosti in umetnikov iz celega sveta.

Svečana otvoritev mednarodnega natečaja LYNX 2019 je bila 6. oktobra v Muzeju Revoltella v Trstu, sama razstava pa je bila postavljena v Tivarnella Art v Trstu od 6. do 27. oktobra, druga razstava je bila od 9. do 23. novembra v Museo Internazionale Italia Arte v Torinu in zadnja v nizu treh razstav je od 30. novembra do 14. decembra v Lokarjevi galeriji v Ajdovščini.

Mednarodna žirija v sestavi Anamarija Stibilj Šajn in Vladimir Bačič iz Slovenije, Dobromila Blaszczyk iz Poljske, Ksenija Samardžija iz Srbije, Kateryna Timokhina iz Ukrajine, Flavio Lapenna iz Francije, Michael Banks iz Velike Britanije ter  Elodie Lebigre, Barbara Bellinati, Guido Folco, Alessandro Paron in Franco Cersicola iz Italije, je v vsaki kategoriji nagradila najboljšega avtorja, posebna nagrada pa je bila rezervirana za umetnike, mlajše od triindvajset let. Žirija je narazstavo izbrala 70 del, razdeljenih v štiri sklope: slikarstvo (25 del), fotografija (25 del), digitalna umetnost (10 del) in grafika (10 del).

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

»Tišina. Kako glasne so stopinje hrepenenja.«

… Med hotenji in željami, ki so se – v kaosu prebliskov – velikokrat tudi realizirali kot pesem, proza, fotografija, kolaž, slika ali grafika, a ne nujno po tem zaporedju so se Vladimirju Bačiču ustvarjalne ideje rojevale po notranjem klicu. V nemiru samospraševanj. Med hojo po robu. V strasti odkrivanj. Študij, ki ga je dokončal v začetku osemdesetih ga je naravnaval k vizualnemu, likovnemu. Stal je na krožišču poti. Kam vodi njegova pot? Kam ga pelje njegovo srce? Vrnitev v Vipavsko dolino in Ajdovščino je bila logična, prav tako kot tudi njegova nikoli zatrta želja po morju in Mediteranu, ožarjenem s soncem in z vonjem po soli. Postopoma, a vztrajno so se rojevali: poet, filozof, slikar, pedagog in organizator. Vsakemu izmed njih je dajal možnosti – da se polnokrvno izrazi, realizira, materializira nikoli utišana misel. …

Slike. V začetku osemdesetih je zaživel prvi izmed petih slikarskih ciklov, ki je začrtal njegovo pot in jo v iskanju svojega slikarskega poslanstva bogatil od leta 1981 do 2001: Na koncu koraka ujame njegov korak na poti iskanj, preverjanj, samospraševanj, hotenj in želja. Njegova notranjost se razpre in daje poleta slikarski vehemenci, ki ni ujeta v trenutna slikarska iskanja, pač pa išče svoj izraz. Svoj rokopis in svoje sporočilo. Nastajajo dela srednjih in velikih formatov, ki govorijo o ustvarjalcu, ki bo hodil svoja pota. Ki bo izražal sebe in se odzival na svoja lastna iskanja. Svojo življenjsko in ustvarjalno filozofijo. … Konec devetdesetih je dal zagon novemu: Barve Mediterana. Ni naključje, da so ta dela motivno odslikava okolja, ki mu pripada po srcu, da so ujeta v tehniki kolaža in v močnih, fovistično občutenih barvnih tonih, z močnimi kontrasti, konturo, žarčenjem in premišljeno razporeditvijo. Da so nabite s čustvi. Da delujejo nadzemeljsko. …

Na slikarskem področju, kjer leto za letom vztrajno ubira svojo pot, ohranja kolaž kot tisto tehniko, ki ga najbolj nagovarja in naravnava k vse bolj abstrahirajočemu doživljanju videnega in doživetega. K slikarskemu polju, ki upošteva abstraktno likovno videnje. Kolaž, … je tudi zanj tista tehnika, ki mu v največji meri omogoči, da s tujimi materiali poudarja in preoblikuje plosko površino podobe in njeno teksturo v otipljivo materijo slike. …

Od leta 2005 nastajajo slikarska dela iz cikla Meditacija, ki potrjujejo tezo – kot je zapisala Nives Marvin – da je v svojem likovnem jeziku zelo samosvoj. To samosvojost spodbuja tisti notranji klic, ki je iščoč, razmišljujoč, a hkrati zazrt v mehko notranjost, razpeto med kontemplacijo, meditacijo, čisto razumskostjo in praktičnostjo. Njegovo delo opredeljuje stroga urejenost in ožarjena igra abstrahirane igre neprepoznavnih ploskev in oblik, ki, kot je zapisala Nives Marvin, na podobah zadnjih let »le v detajlih asociirajo arhitekturne ali krajinske izseke. Raziskovanje prostorskega elementa kot bistvenega izraznega sredstva je Bačičeva glavna preokupacija, ki mu v upodabljanju nudi želene efekte. S posebnim odnosom do prikrite svetlobe, kjer hote pušča vidne segmente njene naravne strukture, katerim dodaja še aplikacije kolažev, ustvarja optično atraktivne podobe mehkih form in racionalno zasnovanih pravokotnih in drugih geometrijskih ploskev«. Tudi slikarska dela zadnjih let govorijo z barvami in njihovimi simbolnimi vrednostmi, s prehodi toplih in hladnih prepletanj in prelivanj, s svetlobnimi žarčenji in razporeditvijo, kjer dominirajo kolažni segmenti, ki se preoblikujejo v optično zanimivo igro svetlob, senc in barv. Da se oko napoji. Spočije. Najde detajl, ki dotakne. In spodbudi misel, ki išče.

Poleg slik se je sočasno vztrajno in polnokrvno rojeval tudi ciklus fotografij. … V fotografiji ga zanimajo artefakti, uporabni predmeti, ki so oplemenitili človekov vsakdan, in sledovi človekovih posegov na različne podlage kot so zid, deska, kamen. Njegovo oko ujame podrobnosti, v katerih razbere svojo zgodbo, najde njemu zanimive sledove in detajle, ki, kot je zapisal Brane Kovič, »vzbujajo najrazličnejše asociacije in ki jih lahko povežemo v like ter s kančkom domišljije iz njih sestavimo ’zgodbo’«. Teh zgodb je vse do danes veliko in mnoge je ujel v cikle kot Kamen iz leta 2009, … cikel Cvet iz leta 2010, … cikel Sol lapis iz leta 2012, kjer še posebej izrazito daje poudarek barvi, ki je tudi pri tem ciklu – kot je za enega zgodnejših zapisal Kovič – »hkrati oblika, ker ju gledalec zaznava sočasno, predvsem pa ne več kot del fizične realnosti, ampak zgolj kot vizualizirano metaforo«. … Če so ti cikli barvni, sta cikla Križ in Skorja iz leta 2007 in 2015 ujeta v estetsko sporočilnost črno-bele fotografije, kjer se osredotoči na kompozicijo, linijo, prostor in svetlobo. …

Tudi z načini, ki jih nudi sodobna tehnologija, ki mu razpre možnosti grafičnega oblikovanja in urejanja slikovne podlage z magično roko, ki kot bi imela čopič ali svinčnik drsi, pleše, zarisuje, izvablja potezo na način, da se lahko izživi njegovo v sliki nikoli dovolj izživeto barvno čutenje. … Listi v tehniki giclée printa zaživijo v sproščenosti abstrahiranega predmetnega sveta, ki ga prepesnjenega polaga na slikovno ploskev, da se razživi v občutenjih nanosov, intervencij, spojev, prekrivanj, prepletov in amorfnih oblik.

Vladimirja Bačiča, subtilnega ustvarjalca z mnogimi strastmi navdušuje vse, kar je lepega … in postanejo navdih za izvirno likovno podoživetje, ki se izpoje v sublimni harmoniji najpomembnejših slikarskih elementov. Tako kot vse tisto notranje, globoko zapisano in nikoli povsem izživeto, ki vztrajno razgibava njegovo dušo in srce, njegovo bit, da se njegova misel radoživo odziva kot impulz v nikoli dokončani slikarski viziji. Njegova dela so estetsko dovršena in subtilno nagovarjajoča. So čudovit odsev njega samega.

Dr. Nelida Nemec  (povzetek teksta iz kataloga)

Katalog

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Zgodba o mednarodnem festivalu akvarela Castra se je začela leta 2015. Že prvo leto je bil mednarodni odziv izjemen, enako je tudi letos, ko je že tretjič na vrsti veliki format. V zadnjem letu, dveh se je v Evropi in po svetu »zgodilo« kar precejšnje številonovih bienalov akvarela, kar nas postavlja v povsem drugačen položaj kot pred petimi leti, ko smo bili eni redkih organizatorjev tovrstnega dogajanja. Veseli nas, da se je letos prijavila več kot polovica povsem novih akvarelistov, kar samo potrjuje, da smo

s svojim delom in vrhunsko organizacijo Castro postavili med vodilne bienale akvarela v svetu.

Na natečaj, ki je odprt za vse umetnike in v vseh tehnikah akvarela, smo v prvem krogu v elektronski obliki prejeli 577 likovnih del iz 39 držav. Strokovna žirija, ki so jo sestavljali umetnostni zgodovinarji in likovni kritiki Aleksander Bassin, predsednik žirije, dr. Nelida Nemec in Barbara Savenc ter slikarji Lucijan Bratuš, AzadKarim, Tea Curk Sorta in Vladimir Bačič je na razstavo sprejela 165 avtorjev iz 39 držav. Razstava Castra 2019 sicer prinaša raznovrsten, hkrati pa kakovosten izbor akvarelov.

V izbor smo skušali zajeti vse tehnike, motive in koncepte akvarela, nismo se osredotočili samo na ‘všečnost’ upodobljene pokrajine ali portreta, ampak smo upoštevali tudi izvirnost ideje ter pristop k reševanju likovnega problema. Skozi to prizmo smo poiskali in nagradili dela, ki izstopajo in si zaslužijo nagrade in diplome.

Dobitniki nagrad letošnje Castre 2019 so Fatemeh Zahab Saniei iz Irana, Marene Lasagabaster in Conchi Ororbia iz Španije, Corneliu Dragan-Targoviste iz Romunije, Živko Toplak iz Hrvaške, nagrado za samostojno razstavo pa je prejel Žarko Vrezec.

Žirija je podelila tudi dvanajst diplom. Te prejmejo Catherine Rey iz Francije, Goran Žigolić iz Hrvaške, Hanna Chapurnaja-Aleinik iz Belorusije, Juan Saturio Santos iz Španije, Julia Aksenova Sergeevna iz Rusije, Junsung Back iz Južne Koreje, Magdalena Kalieva iz Bolgarije, Nai Mu Ko iz Tajvana, Olga Lebedeva iz Rusije, Roman Planko in Silva Karim iz Slovenije ter Ze Ze Lai iz Hong Konga.

Vladimir Bačič

katalog CASTRA 2019

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Retrospektivna razstava našega vipavskega ustvarjalca, akademskega slikarja, grafika, kaligrafa, predavatelja na Akademiji za likovno umetnost in grafičnega oblikovalca, člana Društva likovnih umetnikov Severne Primorske in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov ob njegovi sedemdesetletnici in petdesetletnici ustvarjanja.

Bratuš je diplomiral slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani leta 1971, leta 1973 pa je končal še grafično specialko pri Marjanu Pogačniku. 1987 je začel predavati kaligrafijo in tipografijo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, sprva kot zunanji sodelavec (1991 je bil izvoljen v naziv docent), od 1995 je bil redno zaposlen, 2001 pa je bil izvoljen za izrednega in 2007 pa do upokojitve 2015 za rednega profesorja za vizualne komunikacije. Bil je tudi gostujoči profesor na akademijah v Cluju, Skopju, Krakovu in Zagrebu. Lucijan Bratuš se ukvarja s slikarstvom, risbo, grafiko, grafičnim oblikovanjem, tipografijo, kaligrafijo in fotografijo. Glavnino njegovega slikarskega opusa predstavlja ekspresivna figuralika, v kateri odmeva zlasti delo Francisa Bacona in Marija Preglja.

V galeriji sv. Barbare v Idriji je 5. aprila postavil na ogled izbor 50 upodobljenih krajin pod naslovom Telo pokrajine, nastalih v letih od 1970 do danes, 10. maja v Lokarjevi galeriji pa opus del s področja ekspresivne figuralike pod naslovom Pokrajina telesa.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Andrej Pavlič, znan po svoji kakovostni in neoporečni gradnji zgodbe in same tehnike, se tokrat v Lokarjevi galeriji predstavlja z retrospektivo svojega dela. V slovenskem prostoru je eden redkih, ki se poslužujejo raznovrstnih likovnih praks in pri tem ohranjajo svojo temeljno ustvarjalno bit, po katerem so dela tudi prepoznavna. Lahko bi rekli, da sta se stanovitnost in odločnost pri izkazovanju lastnega stila, ki se je izpopolnjeval skozi leta avtorjevega življenja, v novejših kot tudi starejših delih pokazala kot konstantna sopotnika, ki nikoli ne razočarata.

Pavličeva dela so venomer odganjala predvideno resnico in se korenito bojevala proti dorečeni avtoriteti likovne kritike. Čas, kot edino merilo vsega, je vsekakor ključen pri umetnosti in njegova neoporečnost se čedalje globlje dotika vseh Pavličevih stvaritev. Avtor verjame v moč časovne distance, kajti s tem dela doživijo temeljno preobrazbo, da so dovolj močna in vzdržijo niti časa ter postanejo eden izmed temeljev sodobne umetniške produkcije. Kot izjemno odkrit človek je Pavlič tudi izjemno odkrit slikar. Vse, kar je in kar premore, leži pred našimi očmi in nam je na vpogled. Tudi kot graditelj svoje ustvarjalne kariere se odlično spopada s svojo revizijo.

Največ, kar lahko umetnik stori za nas, gledalce, je to, da nam ponudi vpogled v svet, ki si ga včasih sami ne znamo prikazati. V času rigidne družbene atmosfere in nezadovoljnega družbenega etosa ravno umetniki  pokažejo, da je iz vsega slabega edina dobra možna pot ta, ki si jo zgradimo sami.

Eva Pavlič Seifert

zgibanka pavlic

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Trije avtorji, trije različni ustvarjalni pristopi, vsak v svojem ustvarjalnem svetu.

Bogdan Soban se v pokoju kot svobodni umetnik ukvarja z razvojem računalniških programov za ustvarjanje slik. Dilema, ali računalnik lahko tudi ustvarja, mu je bil izziv v vseh obdobjih delovanja na področju informacijskih sistemov in računalniških tehnologij. Poznavanje računalniškega programiranja in poglabljanje v bistvo delovanja računalnika mu je omogočilo razvoj edinstvenega projekta, s katerim poskuša uveljavljati specifično smer računalniške umetnosti. Njegove stvaritve so računalniški programi, ki po zagonu avtonomno ustvarjajo slike, vedno nove in neponovljive. Metoda je znana pod imenom »generative art« in se v svetu uveljavlja kot pristop do umetnega ustvarjanja in potrjuje tezo o veliki povezanosti med znanostjo in umetnostjo.

Pravo nasprotje Sobanovi računalniški grafiki je ustvarjanje Sonje Makuc, ki išče ustvarjalne vzgibe v osebnem doživljajsko-domišljijskem svetu, ki se prepleta z racionalnostjo samega procesa, z odprtostjo za naključnost eksperimenta in z intuitivnim občutkom za točno določene forme grafičnega lista. V tradicionalnih grafičnih tehnikah litografije in monotipije ter sodobnejše alugrafije odkriva svojevrstno ustvarjalno energijo, prežeto z določeno mero meditativnosti. Njeno osnovno vodilo je delovni postopek, ki postaja bistven in obenem narekuje nadaljnje korake ustvarjalnosti, ki se spogledujejo z eksperimentom. Pred gledalcem se razpirajo meditativne pokrajine, ki z bogastvom sivin in detajlov prostor odpirajo in vabijo, da se sprehodimo po sledeh njenih grafičnih svetov.

Nenehno eksperimentiranje med študijem je  mlado ustvarjalko Tamaro Bregar pripeljalo do tehnično in likovno zanimivih rešitev v oblikovanju školjk. Med bivanjem v Vroclavu na Poljskem je eksperiment postal njen oblikovalski princip, ki determinira formo. Prav forma je v keramiki, ki se rada igra s fascinantnimi površinskimi glazurnimi efekti, največji problem. Vsi predvidljivi in izzvano naključni elementi so nosilci zavednih oziroma hotenih, kot tudi povsem nezavednih sporočil. V svojem ustvarjanju združuje glino z lasmi, vlakni, bombažem, tekstilom, povoji ali drugimi rabljenimi materiali, ki jih predela in reciklira v svojih skulpturah. Zunanja oblika, s katero manipulira, je v bistvu trdna oblika, ki izvira iz školjk, ki lahko desetletja ostanejo nedotaknjena, pa vendar jih zunanji vplivi in okolje počasi rušita, razkrajata in uničujeta. To je pojav, ki ga lahko prenesemo tudi na naše življenje, ki ga skozi čas spreminjajo različni dejavniki.

Vladimir Bačič

zgibanka bregar makuc soban

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Pred številnim občinstvom se je leto 2019 pričelo z razstavo treh novih članic DLUSP. Na razstavi se prvič kot članici društva s svojimi deli predstavljata dve ilustratorki, Nataša Gregorič in Tinka Volarič, poleg njiju pa še slikarka Alina Asberga Nabergoj. Tej pisani in barvno razigrani trojici se je v pritličju galerije pridružil s svojimi akvareli vrhunski ruski akvarelist iz Moskve Boris Arutjunjan.

Ilustracije Nataše Gregorič imajo vizualno in slikovno živo sporočilnost. Očesu so razumljive zaradi realistične upodobitve in jasnosti likov. Prav vse imajo nalezljivo vzdušje, v svoji preprostosti pristno, veselo, toplo, ljubeče do vseh, ki nastopajo, pa tudi tistih, ki opazujejo. V hudomušnem nasmehu ali v očeh boste našli iskrico, ki jo kot otrok ima prav vsak. Skozi njene ilustracije vstopate v svet pravljic in zgodb, kjer so možnosti interpretacij ter poti neskončne. Neskončne, kot je neskončna domišljija, živa in odprta umetnost podob in čutov.

Tinka Volarič je ilustratorka, kolumnistka in pesnica. Kot tankočutna ilustratorka je njen prevod vsebine v likovno podobo mehek, nežen in izredno izčiščen v natančnih podrobnostih. Ustvarjalne vzgibe črpa iz osebne senzibilnosti, ljudske pripovedne tradicije ter kulture lokalnega okolja, njena izrazna moč in ustvarjalni zagon kažeta izvirnost, svežino in domišljeno konceptualno zasnovo. Kakor poezija je tudi njena ilustracija večpredstavnostna, večpomenska, iz katere se velikokrat izlušči prikrita simbolika. Njenim ilustracijam daje pečat samosvoja likovna govorica.

Alina Asberga Nabergoj išče svoja motivna izhodišča predvsem iz figuralnega sveta, v katerih prevladujejo ženski liki, angeli, tihožitja in vedute, ki jih avtorica dviguje nad zemeljskost in vsakdanjost. Alinina paleta je odprta, polna živahnih in toplih barv, poudarjenih s komplementarnimi barvnimi vrednostmi. Njena dela učinkujejo igrivo s ploskovno zasnovanimi rešitvami, s poigravanjem z barvami in oblikami, z obrisno črto ustvarja delno stilizirane podobe, enako samosvoja so tudi njena tihožitja.

Boris Arutjunjan je mednarodno znan slikar in grafik. Njegova dela se nahajajo v muzejih in privatnih zbirkah v Angliji, Armeniji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Izraelu, Italiji, Rusiji, Sloveniji, ZDA, Franciji, Švici, na Kitajskem in Japonskem. Dela v posebni slikarski tehniki akvarela. Prodirajoč v skrivnost elementov: zraka, zemlje in vode, so njegovi motivi gore, kanjoni, ravnine in antropogene pokrajine. Posebna svetloba, prefinjeni odtenki in barvni prehodi, ki odražajo originalni avtorjev slog slikarstva, omogočajo, da lahko na papirju izvaja poduhovljeno harmonijo realnega sveta. Na tokratni razstavi predstavlja slike, ki izražajo atmosfero in čar različnih krajev Rusije in Slovenije.

Vladimir Bačič

Zgibanka Mozaik 2019

Zgibanka Boris Arutjunjan

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Lokarjeva galerija, 16. november – 3. december

Razstavljajo: Azita Bijol Hedayati, Elena Churnosova, Bogdan Čobal, Lučka Falk, Jože Foltin, Erna Ferjančič Fric, Irena Gajser, Nataša Grandovec, Stojan Grauf,  Cvetka Hojnik, Milenka Houška Pavlin,Narcis Kantardžić,  Metka Kavčič, Zmago Kovač, Anka Krašna, Metka Lipnik, Slađana Matić Trstenjak, Marijan Mirt, Zoran Ogrinc,  Ludvik Pandur, Vojko Pogačar, Luka Popič, Gregor Pratneker, Branimir Ritonja, Janez Rotman, Oto Vogrin, Ljubica Zgonec Zorko.

DLUM – Društvo likovnih umetnikov Maribor

Društvo likovnih umetnikov Maribor sodi med najstarejša likovna društva na Slovenskem, saj gre za naslednika Umetniškega kluba Grohar, prve stanovske likovne zveze po I. svetovni vojni na področju osvobojene Štajerske v novi, skupni domovini južnih Slovanov, Kraljevini SHS. Prvo razstavo Kluba Grohar v Mariboru je leta 1920 odprl sam general Rudolf Maister, kar je kulturnemu dogodku dalo še posebno težo. Leta 1931 se društvo preimenuje v Umetniški klub Brazda z izrazitejšo socialno vsebino. Po II. svetovni vojni prične klub ponovno delovati kot Društvo slovenskih likovnih umetnikov, pododbor Maribor, svoje sodobno ime pa si pridobi leta 1972, ko tudi pristopi k Zvezi slovenskih društev likovnih umetnikov (ZDSLU). DLUM danes združuje avtorje vseh likovnih zvrsti, tako slikarje, grafike, kiparje, fotografe in oblikovalce kot tudi novomedijske ustvarjalce iz štajerske in koroške regije, sprva pa je vključevalo še likovnike iz Prlekije in Prekmurja, ki so kasneje ustanovili svoje lastno DLUPP. DLUM ima svojo sodobno zasnovano galerijo na Židovski ulici 10, kjer lahko poleg članov DLUM razstavljajo tudi umetniki iz drugih društev, vključenih v ZDSLU in hkrati  tuji ustvarjalci, na recipročni izmenjalni osnovi. Že od leta 1920 sodi med najpomembnejše društvene razstave vsakoletna kolektivna predstavitev članov DLUM, kjer strokovna komisija na podlagi najnovejših del izbere častne nagrajence, ki nato razstavljajo v matični galeriji in v tujini, prispevajoč tako k utrjevanju identitete Slovenstva v okviru evropskih narodov.

[Show as slideshow]

SLO:

Letos že četrto leto zapored Lokarjeva galerija skupaj z Društvom likovnih umetnikov Severne Primorske organizira zelo odmeven mednarodni festival akvarela. Vse se je začelo leta 2015, ko nihče od organizatorjev ni prav dobro vedel, ali bo ideja padla na plodna tla ali pa bo vse skupaj zgolj enoletna epizoda. Že prvo leto je bil mednarodni odziv izjemen, kot tudi letos, ko je že drugič na vrsti mali format.

Natečaj je bil odprt za vse umetnike in v vseh tehnikah akvarela. Na letošnji natečaj je bilo v prvem krogu poslanih 475 akvarelov iz 38 držav. Strokovna žirija v sestavi umetnostnih zgodovinark dr. Nelide Nemec, predsednica žirije, Anamarije Stibilj Šajn in Maje Pangos ter slikarjev Lucijana Bratuša, Azada Karima in Vladimirja Bačiča je pregledala vsa prispela dela v prvem krogu in na razstavo sprejela 124 avtorjev iz 37 držav. Med prispelimi originalnimi akvareli je komisija izbrala in podelila pet nagrad in deset diplom. Skušala je poiskati in nagraditi take, ki poleg dobre izvedbe v sebi nosijo tudi reševanje likovnih problemov.

ENG:

This is the fourth consecutive year, in which the Lokarjeva gallery, together with the Fine Artists Association from Northern Primorska, has organized a resounding international watercolour festival. It all started in 2015 when none of the organizers knew very well if the idea of the festival would bring success or whether it would only be a one-year episode. But in the first year, the international response was huge, and so this year, the second small format watercolour edition is taking place.

The festival was open for every artist in every watercolour technique. This year, 475 watercolours from 38 countries were sent in the first round. The professional art committee composed of three art historians, Dr. Nelida Nemec, the representative of the committee, Anamarija Stibilj Šajn and Maja Pangos, and three painters, Lucijan Bratuš, Azad Karim and Vladimir Bačič, reviewed all incoming watercolour works in the first round and selected 124 authors from 37 countries for the exhibit. Among the incoming watercolours, the committee granted five awards and ten diplomas. The aim was to find and to reward those watercolours that, aside from portraying a suitable depiction, carry within artistic problem solving.

Katalog MiniCastra 2018

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]