Lik ženske umetnice
Ženska in umetnost. Neločljiva povezanost.
V zgodovini umetnosti je imela ženska pomembno vlogo. Bila je razlog za ustvarjanje, navdih, muza ter femme fatale, ki je umetnikom jemala dih.
Kljub njihovi stalni prisotnosti pa so imele ženske v zgodovini pri dejanskem ustvarjanju umetnosti povsem postransko vlogo. Redko so bile naročnice umetniških del, še redkeje umetnice. Že v dobi renesanse se je kot umetnik lahko uveljavil izključno moški avtor, ženska pa kot umetnica še dolgo ni bila enakovredno priznana. Vendar pa to ne pomeni, da ženske niso ustvarjale. Ustvarjale so, čeprav so bile pri tem pogosto osamljene in neopažene.
Eden od bistvenih razlogov, zakaj ni bilo velikih umetnic, je izobrazba. Institucionalno izobraževanje je bilo številnim ženskam do konca 19. stoletja ali celo do začetka 20. stoletja onemogočeno. Prav tako so jim bila zaprta vrata razstavišč. Širši javnosti so ostale nepoznane, ker niso ne razstavljale in ne prodajale. Po njihovi smrti je spomin na njih hitro zbledel in to je tudi razlog, da njihovih imen ne najdemo v splošnih umetnostnozgodovinskih pregledih. Zaradi te njihove javne odsotnosti najpogosteje trdimo, da ženskih umetnic ni bilo. Ti argumenti pa so velikokrat neutemeljeni, saj izhajajo iz nepoznavanja zgodovine umetnic.
Najpogumnejše so se uprle svoji vnaprej napisani družbeni vlogi in se vsaka na svoj način in na svojem področju borile in orale ledino za vse današnje pesnice, pisateljice, slikarke, itd. Številne so morale na tej poti velikokrat prikrivati svojo pravo identiteto. Njihova dela so se v javnosti največkrat pojavljala pod moškimi imeni in zaradi tega so se v družbi toliko težje uveljavile kot samostojne umetnice. Pomembno je tudi dejstvo, da so številne velike umetnice, ki so se uspele uveljaviti v zgodovini umetnosti, ob sebi imele očete umetnike ali pa so bile poročene z umetnikom.
V današnjem 21. stoletju poskušajo likovni kritiki in umetnosti zgodovinarji še vedno ločevati med moško in žensko umetnostjo. Naj bo pričujoča razstava ob dnevu žena v poklon vsem umetnicam, ki so bile v zgodovini spregledane, in pa v poklon vsem umetnicam iz DLUSP-a, ki tokrat razstavljajo. Naj nas ta razstava opominja, da je bistvenega pomena spoštovanje kakovostne umetnost in ne spol avtorja, saj cilj vsake zrele kulturne družbe ni razločevanje, primerjanje, dokazovanje ali tekmovanje med umetniki in umetnicami oziroma moškimi in ženskami, ampak razumevanje, sodelovanje in spoštovanje.
Maja Pangos, umetnostna zgodovinarka
