14. oktober–10. november 2017
… Resnična in prava umetniška dela so tista, ki izražajo ideje in vsebine, ki ne presahnejo, predvsem pa se rodijo iz globin srca in duše umetnika. To je potem umetnost, ki v sebi nosi tisto pravo moč in s tem na tihi način gane drugega.
Prav takšna je keramika umetnika Ivana Skubina, ki prihaja z Brega pri Golem Brdu, iz Goriških Brd. V svojem dosedanjem ustvarjalnem obdobju je ustvaril impresiven opus. Imel je številne razstave tako v Sloveniji kot v tujini. Ni presenetljivo, da je prejel prestižne nagrade na domačih in mednarodnih keramičnih tekmovanjih. Prejel je tudi prvo nagrado za delo Plesalka na mednarodnem razpisu Ceramic&Colours Award Faenz v Faenzi v Italiji (2016), na katerem so sodelovali najvidnejši ustvarjalci na področju keramične umetnosti.
Tehnika raku, v kateri ustvarja, je starodavna japonska tehnika žganja gline. Nastala je v Kyotu v 16. stoletju za potrebe izdelovanja posodic za njihovo obredno pitje čaja. Beseda raku pomeni osvoboditev, veselje. Ta tehnika žganja omogoča izdelavo neponovljivih in unikatnih del. Pri takšnem ustvarjanju sodelujejo vsi štirje osnovni elementi narave: ogenj, voda, zrak in zemlja. Prav zemlja je tista živa materija, ki je našemu umetniku še posebej pri srcu. Živita v posebni simbiozi. Iz nje izhaja glina, material, ki ga avtor samo s svojimi rokami in brez vrtenja pretvori v edinstvene skulpture. Zemlja mu daje neposredno tudi eno izmed snovi (pepel iz vinskih trt) za glazuro, s katero znova in znova eksperimentira.
Ivan Skubin se torej z izraznim sredstvom keramike dotika najglobljih humanističnih vprašanj človeka, ki se manifestirajo pred nami v njegovih stiliziranih skulpturah, ki so polne simbolike. V njih čudovito združi vsebinsko in likovno govorico. Pradavni motivi, ki so imeli v vsaki kulturi svojski pomen, spregovorijo skozi moderno formo. Njegova dela lahko govorijo o človeku, ki se ga polasti pohlep, ki stremi preko mej mogočega. Neizogibno je, da doživi Ikarov padec, saj ni znal najti zlate sredine. To antično Ovidovo prispodobo lahko razumemo tudi na način želje po osvoboditvi Ikarja.
Skubin vedno z novimi motivi prikaže usodo človeka, ki je ujetnik lastne narcistične podobe, svojih misli, preteklosti in družbe, v kateri živi. To ikonografsko vsebino avtor izrazi tudi s svojimi Jetniki, ki so postavljeni frontalno v črne bokse, iz katerih ne izstopijo, ali pa jih razporedi v krožno kompozicijo, nad njih pa postavi figuro Čuvaja, ki spominja na Rodinovega Misleca. Figure se vrtijo v krogu, v peklu svojih misli. Ne vedo, da svoboda, po kateri hrepenijo, ni dosegljiva z razumom.
Edina pot, ki vodi človeka iz te današnje »Platonove votline«, vodi preko lepote srca. Pomeni ozreti se vase, v svojo bit in s tem paradoksalno stran od sebe, k drugemu. Tako se rodi pesem dvojine.
Svobodo pa subjekt najde predvsem v poletu, ki išče resnico. Tako kot Ptice Ivana Skubina, ki se osvobajajo kletk selfijev, materializma ter banalnosti vsakdana. Kot Feniks se vzdigajo iz pogorišča svoje grotesknosti in lahkotno poletijo navzgor, preko horizonta k Izvorni lepoti in ljubezni.
To pot nam na edinstven način prikazuje delo z naslovom Anima. Duša, ki se osvobaja materije oz. telesnosti, ki v sebi združuje zemeljsko in božansko. Umetnik tu na zelo izviren način preobrazi helenistični motiv, da nam čez likovni jezik prikaže Animo, ki doseže »zmago«. Da to »zmago« obdržimo, pa moramo pred svoja »svetišča«, pred vrata svojih src postaviti Stražarje. Že v asirski kulturi so postavljali pred vhode v palače monumentalne figure krilatih stražarjev z namenom, da bi odganjali zle duhove. Najbolj znan lik varuha izvira iz egipčanske umetnosti. Sfinga, ki ima levje telo in človeško glavo, še danes varuje »sveti prostor« Keopsove piramide.
Umetnik Ivan Skubin s svojo vsebino in na videz preprosto formo, ki je v bistvu zelo zahtevna, doseže, da njegove umetnine zaživijo pred nami in nam skozi intimno gledanje tiho šepetajo umetnikovo, našo in svojo zgodbo, ki je tako nežna, lepa, globoka in večna.
Maja Pangos, umetnostna zgodovinarka
Zgibanka Ivan Skubin
