Arhiv kategorij: Razstave

Mozaik 2017

V petek, 24. marca, so se pred številnim občinstvom v Lokarjevi galeriji predstavili štirje novi člani Društva likovnih umetnikov Severne Primorske. Ana Maraž in Julijana Božič sata domačinki iz Ajdovščine, Enej Gala prihaja iz Nove Gorice, Natalia Mikhaylina pa iz Črnič, kamor sta se z možem pred petimi leti priselila iz Moskve.

Razstava nosi naslov Mozaik 2017, kar avtorji s svojimi deli tudi potrjujejo, saj so si v svoji ustvarjalni filozofiji povsem različni.

ANA MARAŽ

Diplomirala je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani na oddelku za likovno pedagogiko.

Ana je uspešno razvila svojo prepoznavno podobo, skladno njenim lastnim estetskim preferencam.

V polju ilustracije in risbe je izbrala smer, ki je popolnoma izčiščena, ki se izogne vsemu okoliškemu, odvečnemu, prikupnemu, presladkemu in ki se tako v svoji obliki kot vsebini osredotoča na bistvo. Tako delujejo njene podobe kot znak, simbol ali vizualni arhetip tistega, kar ilustrirajo, naj gre za zgodbo ali osebne refleksije. Pod širokim pojmom minimalizma pa se skriva več obrazov Ane Maraž; njena risba je ponekod otroška in duhovita, drugje arhaična, ljudska, včasih jo zaznamujejo deformacije in predimenzioniranje znanih podob, drugič prevladujejo ploskovitost, linearnost in ritem, ki tvori vzorce; ravno zaradi slednje „grafičnosti“ se njena risba lepo poda tudi na uporabne izdelke. Njena paleta je zadržana, mnogokrat črno-bela, izleti v barvitejše spektre pa so bolj izjema kot pravilo, med tem ko v rabi različnih tehnik ni skromna; kombinira jih in raziskuje njihovo „funkcionalnost“ glede na različne vloge, ki jih ima njen končni izdelek.

JULIJANA BOŽIČ

Diplomirala je iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.

Ukvarja se pretežno z ilustracijami. Ilustrirala je za študentski časopis Tribuna ter revijo Razpotja ter druge naročnike.

Glavnina njenih razstavljenih del je iz male panike, ki se nanašajo na razne osebne zgodbe in trenutke iz vsakdanjega življenja. Vezane so večinoma na ženske like, saj se ji zdi, da so ženske bolj nagnjene k temu, da imamo male vsakodnevne skrbi, ki se odražajo v trenutkih malih panik. Tudi izbrani način predstavitve kaže posamezno osebo sámo v svoji trenutni čustveni točki kjer gre za enostavne kompozicije. Sama tematika se odraža skozi izbrano igrivo tehniko slikanja/risanja s flomastri in akvarelom. Izbira barv pa odraža posamezne med seboj različne karakterje likov in situacij.

NATALIA MIKHAYLINA

Prihaja iz Moskve, kjer je končala High British School of Art and Design.

Poleg risbe s svinčnikom, ki jo spremlja praktično že iz njenih šolskih dni, prihaja navdih za njene slike, kot sama pravi, iz lepot izjemne slovenske narave: gora, dolin, vinogradov, morja – vsega, kar v njenem rodnem kraju ni doživela. Na potovanjih skrbno zbira občutja in se trudi potopiti globoko v zaznavanje sveta, zgrabiti najbolj pomembne detajle in poudariti posameznosti, ki omogočajo emocijam da vstopijo in zaživijo novo življenje v njenih slikah. Izziv ji je prinesti svoje videnje življenja v fizično utelešenje, da bi lahko delila svoje izkušnje s svojo publiko.

ENEJ GALA

Končal je študij slikarstva na beneški Akademiji lepih umetnosti, kjer je opravil tudi magistrski študij.

Skozi delo, ki obsega slikarstvo, kiparstvo in prostorske instalacije, se osredotoča na opazovanje oblik, ki nastajajo zaradi razlike med dojemanjem in razumevanjem videnega. Raziskuje potencijal ekscesa informacij, ki kot produkt prebavljanja vsakdanjosti, predstavlja podlago za razvoj novih skladnosti med formo in sporočilom. Že na prvi pogled se opazi, da so nanj vplivali vsakovrstni umetniki v novejši zgodovini umetnosti, še posebej nadrealisti, vendar pa je pri Eneju bistvena osebna reinterpretacija njihovih vplivov in umestitev v čas, v katerem živimo  z informacijami, ki so nam na voljo. Nenazadnje so nadrealisti  zaobjeli vso realnost; zavedno in nezavedno, tako da je težko ubežati njihovemu vplivu.

Vladimir Bačič

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Umetniki za Karitas 2016

19. februar – 5. marec

Na 22. likovni koloniji Umetniki za Karitas od 15. do 19. avgusta 2016 so pet dni na Sinjem vrhu ustvarjali: Zdravko Dolinšek (Radenci), Andrej Kosič (Gorica), Jurij Kravcov (Ljubljana), Petar Lazarevič (Ljubljana), Miloš Marc (Vipava), Jasna Merku (Trst), Alina Asberga Nabergoj (Vipava), Patricija Simonič (Maribor) in Suzana Švent (Ljubljana). Častni gost Zmago Modic (Ljubljana) je žal zbolel, je pa daroval svoje likovno delo. Organizatorji in ostali ustvarjalci mu želijo čimprejšnje okrevanje. Izbranim udeležencem se bodo za dan ali dva pridružili tudi strokovni sodelavci in udeleženci lanske kolonije. Izkupiček nastalih del bo namenjen ljudem v stiski.

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Slovenija odprta za umetnost 2016 – Slovenija open to Art 2016

13. januar – 3. februar 2017

Mednarodnega likovnega simpozija »Slovenija, odprta za umetnost« se je prijel podnaslov Pogled od zgoraj.

Tam zgoraj na Sinjem vrhu umetnik naredi civilizacijski odklop in objame ga vse, kar je prvinsko. Čudovita narava, pristni ljudje, hrana, ki diši po domačem in kolegi, umetniki, ki so drug drugemu naklonjeni, domači in prijateljski, pa čeprav prihajajo iz različnih okolij, govorijo različne jezike, ustvarjajo v različnih poetikah, imajo različne navade in različna kulturna ozadja. A tam zgoraj se vse poveže v harmonično sobivanje.

Tam zgoraj so pogoji za ustvarjanje. Posameznik zbistri misli in ideje dobijo vzgonsko moč. Avtohtoni zven tega čudovitega okolja marsikoga nagovori in tako, brez vnaprej določenih tem, je prav krajina tista, ki se zrcali v mnogih motivih ustvarjenih del. Krajina ali pa le njeni zgovorni fragmenti, včasih le vzdušje tega prostora in časa. Konkretne  poteze krajinskega obraza se prelevijo v avtorsko videne in občutene, v subjektivno artikulirane. Historični mimezis je tako presežen. Pogledi sežejo v skrivne kotičke, a ne le tiste zunanje, ampak vselej znova tudi notranje, osebne, intimistične, neponovljive.

Tam zgoraj se pogled odpira, daleč naokrog, v daljavo, v neskončnost. In odpira se tudi tisti, ki je povsem introvertiran, ki predstavlja zazrtje posameznika v osebne globine.

In kako potem vse, kar je nastalo, postaviti na skupne temelje, poiskati skupni imenovalec, dati v okvir? Težko in navsezadnje tudi nesmiselno, zato tudi ne predpisujemo tematike, ne postavljamo izraznih ali tehničnih omejitev. Okvirji so le navidezni, znotraj njih je posameznik, s svojo vlogo, s svojim likovnim poslanstvom, s svojo govorico. On in samo on. In vsaka stvaritev je del njega.

A vsa nastala dela v tem času, ki sega po novih medijih, ki skuša preseči konvencionalno, vendarle pripadajo tistemu, kar predstavlja klasično slikarsko vrednoto, kar predstavlja slikarsko platno in barve, kar pripada štafelajnemu slikarstvu, pa četudi je platno položeno kar na tla in se slikar sklanja nad njega kot na svojega zaupnika – z vsem spoštovanjem in predanostjo, v trdni medsebojni povezavi. Torej, tisto slikarstvo, ki naj bi bilo za odpis, ki naj bi ga vrgli na smetišče zgodovine, je še vedno aktualno. Je zanimivo in mamljivo ter tako zelo vznemirljivo. Je še vedno tu in živi nešteto neomajnih življenj, ki se preobražajo in vendar se vedno znova vračajo k slikarskemu bistvu.

Bili smo vsi. Nihče ni manjkal. Hieronim je bil z nami, vedno na uslugo. In odmislili smo vse tisto, kar je glodalo v nas. Upali smo, verjeli. Takrat in še celo poletje.

Sedaj je Pogled od zgoraj postal tudi Njegov pogled.

Dragi Hieronim, hvala, ker smo lahko prišli tja gor, ker smo lahko bili tam zaradi tebe, tvojih neomajnih vizij, odločnih in plemenitih dejanj, ki si jih uresničeval skupaj s svojo družino in somišljeniki. Hvala, ker si še vedno z nami, čeprav sedaj tam zgoraj, še višje. Vendar, vsi čutimo, da si z nami.

Veš, skupaj gremo naprej …

Anamarija Stibilj Šajn

 

Katalog

 

 

PN1

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

LYNX 2016 – Mednarodna razstava sodobne umetnosti

Od 26. novembra do 16. decembra bo v Lokarjevi galeriji na ogled druga mednarodna razstava izbranih avtorjev mednarodnega natečaja LYNX 2016, na kateri sodelujejo avtorji iz dvaintridesetih držav z vseh kontinentov. Sama razstava je druga v nizu letošnjih razstav – otvoritev prve je bila septembra v Lux Art Gallery v Trstu, v januarju 2017 pa se razstava seli v galerijo Zvonimir v Zagreb, zadnja v nizu pa bo februarja v galeriji Fortezza Nuova v Livornu.

Pričujoča razstava je plod dvoletnega sodelovanja Lokarjeve galerije z Associazione Culturale IL SESTANTE iz Trsta. Pred dvema letoma je bila Lokarjeva galerija povabljena v to sodelovanje prav zaradi svoje mednarodne aktivnosti, saj je v zadnjih dveh letih postala prostor srečevanja umetnosti in umetnikov iz celega sveta.

Na mednarodni natečaj LYNX se je prijavilo skoraj tristo umetnikov, mednarodna žirija pa je izbrala po petdeset avtorjev v vsaki kategoriji – slikarstvo, fotografija, digitalna umetnost in grafika. Komisija je v vsaki kategoriji nagradila najboljšega avtorja, posebna nagrada pa je bila rezervirana za umetnike, mlajše od enaindvajset let.

Sam projekt je bil prepoznan kot pozitiven prispevek multikulturalnosti v našem širšem geografskem prostoru, zato je bil tudi podprt s strani Pokrajinskega Sveta pokrajine Furlanije Julijske krajine, Občine Trst, Občine Ajdovščina in muzeja Ugo Guidi di Forte dei Marmi v sodelovanju z Občino Livorno.

Sama razstava nam odpira vpogled v sodobno umetnost različnih kultur na enem mestu in istočasno omogoča virtualno srečanje različnih izkušenj, stilov in generacij sodelujočih avtorjev.

Vladimir Bačič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

LINIJE IN TRANSPARENCE – Milena Gregorčič

5. oktober – 4. november

Diplomirana slikarka in magistra umetnosti Milena Gregorčič živi samosvoje likovno življenje. To zajema slikarski in grafični medij pa tudi njeno dolgoletno delovanje na področju grafičnega oblikovanja. Že skoraj štiri desetletja neutrudno stremi po izvirnosti in samosvojosti. In vedno ji uspe biti drugačna. Njen opus je profiliran in izoblikovan, zaznamovan z značilnimi potezami, z linijami, transparencami, svetlobami, s prostorom. Avtoričino ustvarjalno bistvo je vedno gravitiralo v čistemu likovnemu jeziku.

Najnovejši cikel del je avtorica poimenovala Linije in transparence  in že s samim naslovom objektivizirala tisto, kar je njen osnoven, dominanten likovni element, kar jo vodi, spremlja, kar ji daje ustvarjalno identiteto, kar je pravzaprav njena pot. V njenem abstraktnem slikarstvu, vpetem v izrazite modernistične okvire, še vedno najdemo asociacije na krajinske elemente a le, če jih želimo. Predvsem pa se znajdemo v novih slikarkinih prostorih, na novih slikovnih nosilcih.

V preteklosti jo je zamikal transparenten paus papir, tokrat je v želji po prosojnosti, po čim bolj nevtralnem, celo nevidnem nosilcu, na katerem so vidne in dominantne le njene sledi misli, pogledov in ustvarjalnih dejanj, posegla po foliji. Ta v premišljenih umestitvah valovi v prostoru (dolg trak folije) in postane del njega, tako kot vse, kar avtorica na njej uresniči. Tudi dela na foliji, ki so klasičnih formatov in uokvirjena, so opremljena na način, da ustvarjajo iluzijo širšega prostora, iz katerega prestopi linija.

Linija. Linije. Tisoč in ena in še ena. Z njimi se razkriva slikarkina senzibiliteta, s katero ji daje številne karakterje ter ji odpira nove in nove likovno-vizualne možnosti.

Linija, barva, tekstura, svetloba, senca, so elementi, ki jih avtorica niza v svojih delih. Z njimi raziskuje področje čiste likovnosti, prinaša pa tudi asociacije na vsebinsko opredeljivejša področja. Njena paleta je tonsko ubrana, pretežno črno bela. Linije so, kljub miselnemu spremstvu, neposredni zapisi, ki brez zadržkov prihajajo iz avtorice same. Od vseh likovnih elementov namreč najbolj izražajo ustvarjalčev karakter, njegov temperament, njegovo emocionalno stanje. Zato je modernistična likovna govorica Milene Gregorčič s širokim linijskim spektrom izrazito intimistično svojstvena.

Anamarija Stibilj Šajn

Zgibanka

 

Milena Gregorčič

 

MMC Gregorčič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Mini Castra 2016

Mednarodna razstava akvarelov malega formata MINI CASTRA 2016

Po izredno uspešnem in odmevnem lanskem 1. mednarodnem bienalu akvarela Castra 2015, smo v Lokarjevi galeriji letos pripravili od 27. avgusta do 25. septembra mednarodno razstavo akvarelov malega formata – Mini Castro 2016. Na razstavi sodeluje 62 avtorjev iz 16 držav z vseh kontinentov z najraznovrstnejšimi motivi, pristopi in tehnikami. Velikost akvarelov ni smela presegati velikosti pisarniškega papirja in biti manjša od desetih centimetrov.

Akvarelno slikanje je nekaj posebnega, ker je prosojno, sveže, jasnih barv in daje ustvarjalcu med slikanjem vznemirljiv ustvarjalni občutek, da lahko vdahne življenje v portrete z žarečimi kožnimi toni ali ujame učinke drsenja oblakov, dežja ali sonca na nebu in pokrajini.

Slikanje v akvarelu je izredno zahtevno, po mnenju večine slikarjev celo najtežja tehnika. Po navadi se stvari, ki so videti zelo preproste (pri akvarelu – lahkotnost v prelivanju ), izkažejo za najtežje. Zato so izkušnje, ki jih pridobimo z veliko vaje zelo potrebne. Tehniko akvarela lahko primerjamo s šahom: umetnik mora imeti najprej vizijo (skico), kako bo akvarel izgledal, kaj bo spredaj, kaj se bo prelilo v ozadje, kje bo presevala belina papirja itd. Sliko mora znati misliti in vedeti vsaj nekaj potez vnaprej kaj bo sledilo, obenem pa nadzorovati nanose in se odzivati na prelivanje barv.

Ocenjevalna komisija je med prispelimi akvareli nagradila pet akvarelov (skušala je poiskati in nagraditi take, ki v sebi nosijo poleg dobre izvedbe tudi reševanje likovnih problemov), katerih avtorji so Lucijan Bratuš in Milena  Gregorčič iz Slovenije, Megha Kapoor iz Indije, Pawel Gladkow iz Poljske in Lyle Dayman iz Avstralije.

Vladimir Bačič

Katalog Mini Castra 2016

Nagrajeni akvareli / Prize-winning watercolours

Otvoritev razstave / Exhibition opening 

 

Untitled 4

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Silvester Komel

V petek, 17, junija je bila v Lokarjevi galeriji otvoritev razstave slikarja Silvestra Komela, ki je uveljavil eno izmed najbolj osebnih in avtonomnih oblik abstraktnega slikarstva pri nas. O slikarju in njegovem delu  je spregovorila umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec, ki jo na slikarja vežejo globoke vezi.

Silvester Komel se je rodil leta 1931 v Rožni Dolini pri Gorici.  Ljudsko šolo je obiskoval v Gradišču ob Soči (italijansko Gradisca d’Isonzo), nato v Ljubljani šolo za umetno obrt (1947-1952) in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (1953-1958) pri profesorju Gabrijelu Stupici in Mariju Preglju, ter leta 1968 diplomiral. Od leta 1958 je poučeval na osnovni šoli v Mirnu; leta 1980 se je zaradi bolezni upokojil in se povsem posvetil slikarstvu. Od zgodnjih 60-tih let 20. stoletja se je začel ukvarjati z abstraktnim slikarstvom, v 70-tih pa je v slikarstvu uveljavil abstraktni iluzionizem, pri katerem je intenzivno osvetljena barva temeljno vsebinsko izrazilo. Komel je bil zelo ploden slikar, ustvaril je okoli 1.000 del, predvsem v olju in akrilu, številna dela so v večjih formatih. Komelova dela hranijo številne galerije doma in na tujem. Leta 1975 je za slikarstvo in pedagoško delo prejel Bevkovo nagrado, leta 1981 pa nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Svojo plodno življenjsko in ustvarjalno pot je prezgodaj zaključil leta 1983, star komaj dvainpetdeset let.

Silvester Komel je ustvarjal na Goriškem, odmaknjen od dogajanja v slovenski umetniški prestolnici, in bil zato včasih neupravičeno prezrt. Sam je to občutil takole: »Če živiš malo odmaknjen od sveta, je težko biti ažuren, sodoben, tak, kot je treba biti v pravem trenutku. Morda je to stiska, ki me daje vseskozi, mislim na to odmaknjenost. Zato sem menil, da je boljše ostati zvest samemu sebi, dokler ti to notranja energija omogoča.« Iztok Premrov, umetnostni zgodovinar in kritik, je leta 2011 o Komelu napisal: »Silvester Komel je ravno s tem drugačnim v sebi in svojem slikarstvu prepričal mnoge, ki so v njem videli izjemno slikarsko osebnost. Njegova kozmična likovna energija vsekakor še danes sije z vso nekdanjo močjo.«

Komel je v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju za motive svojih slik iskal predvsem domačo kraško krajino, ki jo je s svojimi hitrimi, vihravimi nanosi barv dodatno razgibal. Konec 60-ih let je popolnoma prešel k abstraktni strukturi slike, ki jo lahko umestimo v kontekst abstraktnega iluzionizma. Na njegovih velikih platnih je popolnoma prevladala barva, ki je bila ustvarjena in pogojena z lučjo. Žive tople barve se mešajo s hladnimi. Barve-gmote se odpirajo v prostor platna in srkajo vase gledalca. Kljub abstraktni gradnji njegovih slik, pa krajina, ki ga je pritegnila na samem začetku, ostaja nenehno navzoča v celotnem slikarjevem opusu, saj se transformira v razporeditvi in združevanju večjih ali manjših barvnih ploskev, pogosto zaznamovanih z dramatičnimi barvnimi, predvsem pa s poudarjenimi svetlobnimi kontrasti. Njegovi motivi so barvita in podoživeta videnja s prikrito aluzijo narave in komaj zaznavne pokrajine, so ujete umetnikove sanje in odsev njegove občutljive notranjosti.

Vsaka poteza s čopičem, ki je podprta z ustvarjalnim vzgonom in razumom, umetniku povrne svobodo, tako jo je tudi Silvestru Komelu.

Vladimir Bačič

Zgibanka KOMEL

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Barbara Demšar, Samo, Agata Pavlovec

Barbara Demšar se je rodila leta 1969. Leta 1997 je diplomirala na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Leta 2002 je dobila Groharjevo štipendijo, ki jo podeljujeta Združenje umetnikov Škofja Loka in Občina Škofja Loka. Štipendijo je prejela za cikel Poti, ki ga je ustvarjala v ateljeju v Parizu. Živi in dela kot svobodna umetnica v Škofji Loki.Imela je 25 samostojnih razstav in sodelovala na preko 170 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 21 nagrad v Slovenij, Hrvaški in ZDA.

Likovni svet Barbare Demšar je obsijan s soncem. Njen življenjski optimizem in Joie de vivre je moč čutiti v vsaki potezi čopiča. Vstopiti v njene pokrajine pomeni vrnitev v brezskrben in razigran čas otroštva. Pokrajino na nekaterih slikah slutimo, nakazano v horizontalnih pasovih, drugje je povsem imaginarna, izpolnjena le z različnimi simboli. Tako nas lestev vabi naj se povzpnemo visoko pod oblake, drevesa ponujajo senco, sonce pa nas s svojimi toplimi žarki prijetno boža. Že prvi stik z njenimi slikami kaže, da Barbara z užitkom ustvarja in očitno je da njeno slikarstvo užitek podarja.

Elizabeta Rogovič

Samo se je rodil leta 1962. Z razstavljanjem je začel leta 1990 s svojstvenim načinom videnja in izražanja. Samo izpisuje dnevnik človeka soočenega z egzistencialnimi problemi in njegov poizkus izhoda iz labirinta vsakdana. Živi in dela v Ljubljani in Trbovljah kot scenograf, grafični oblikovalec, knjižničar itd. Do sedaj je imel že več kot trideset samostojnih razstav doma in po svetu.

Likovna dela, serije, ki jih Samo ustvarja v zadnjem obdobju prehajajo na področje poudarjene abstraktnosti, kjer se še vedno gostijo in prepletajo za umetnika značilni številni, navidezno razpršeni motivni elementi. Toda ti so vedno bolj realistično neprepoznavni, podvrženi le osebnim asociativnim impulzom. Abstraktno organizirano likovno podobo krepijo in utrjujejo geometrični liki kot so kvadrat, krog, pravokotnik in mnoge njihove variabilne izpeljave ter nepremagljiva črta – najpomembnejši likovni element. Tokrat je najpogostejši geometrični znak predvsem kvadrat, nekakšen prastari energetsko močan geometrični vodja, ki centralizira podobo, jo zgosti v elementarno silo preproste likovne enostavnosti. A ta enostavnost je pri Samu že od nekdaj varljiva. Umetnik misli zelo resno. Silovito, a počasi ustvarja likovna dela s premišljeno kompozicijsko, barvno in vsebinsko kombinatoriko.

Sarival Sosič

Agata Pavlovec se je rodila leta 1973. Leta 2002 je diplomirala iz slikarstva na ALUO v Ljubljani. Sodelovala je na različnih skupinskih razstavah in kolonijah, samostojno pa razstavlja od leta 2002. Poleg slikarstva se ukvarja še z organizacijo razstav in prireditev, s pedagoško dejavnostjo, sodeluje pa tudi z različnimi neprofesionalnimi gledališkimi skupinami. Za svoje delovanje je leta 2013 prejela priznanje Občine Železniki. Živi in ustvarja v Škofji Loki.

Slike Agate Pavlovec ilustrirajo iskanje ravnotežja med duhovnim in materialnim, med eterično senzibilnostjo in fizično pojavnostjo tukaj in zdaj, med željo in uresničljivim, med vizijo in resničnostjo. To (slehernikovo) iskanje ravnotežja slikarka ponazori z iskanjem likovnega ravnotežja. Zato dematerializirano naslikano svetlobo prizemlji z geometrijskimi linijami, z odločnimi horizontalami. Če le ni tudi ta horizont samo odmikajoča se, nikoli dosežena točka na obzorju, naslikana poezija večnega hrepenenja.

Monika Ivančič Fajfar

Zgibanka B A S

Komentiraj

22. 5. 2016 · 13:27

KRAJ, V KATEREM ŽIVIM ŽE 20 LET, OŠ Danila Lokarja Ajdovščina

Razstava ob 20. obletnici natečaja “Kraj, v katerem živim že 20 let”, ki ga organizira OŠ Danila Lokarja Ajdovščina. Na ogled je izbor likovnih del z vseh dosedanjih razstav. Na razstavi so na ogled likovna dela, ki prikazujejo kraje, ljudi in zgodbe s cele severno primorske in obalno kraške regije.

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

MONOKROMNO – Združenje umetnikov Škofja Loka

V petek, 18. marca je bila otvoritev razstave članov Združenja umetnikov Škofja Loka. Na razstavi sodelujejo: Tomaž Lunder, Berko, Matej Bizovičar, Rado Dagarin, Barbara Demšar, Boge Dimovski, Irena Dimovska, Metod Frlic, Mito Gegič, Herman Gvardjančič, Peter Gaber, Simon Mlakar, Agata Pavlovec, Janez Plestenjak, Matej Plestenjak, Peter Pokorn in Maja Šubic.

“Monokromno pogosto služi dvema namenoma. Prva je posredovanje duhovne čistosti; z izborom oziroma s zamejitvijo na eno barvo lahko umetnik razišče (s)pokojnost totalne abstrakcije. Drugi namen monokromnega, za nekatere umetnike, je redukcija slike ali kipa, danes tudi inštalacije ter videa in zvoka, na najosnovnejšo obliko ter tako zvrniti pozornost dela na lastne materialne elemente; barvo, obliko, teksturo ali na proces izdelave dela. Umetnik, ki se ukvarja z monokromno aplikacijo, ponuja model relacij med materialnim objektom umetnosti in ‘estetskim objektom’ skozi zamejevanjem fokusa na odnos med nanosom barve/materiala in nosilcem. Skozi ta odnos se lahko provocira vprašanja o srži umetniškega artefakta in skozenj to o osnovi vizualne umetnosti.

Združenje umetnikov Škofja Loka je v samem izhodišču sestav avtonomnih posameznikov in iskanje projektnih postulatov, ki vežejo naše delo, je pri vsaki novi razstavni konstelaciji pod nenehnim motrenjem, samoizpraševanjem in konceptualnimi izzivi. Pri temu vedno skušamo zasledovati premike znotraj dela naših članov in sledenju tendencam, ki vplivajo na naš prostor. Kontekstualni okvir, ki smo ga zamejili z razstavo Monokromno, želi vzpostaviti raziskovalno okolje preizpraševanj o: kaj se zgodi, ko reduciramo strukture, material in prostor; če lahko barva artikulira samo sebe, neodvisno od interpretacije in/ali konteksta in če jo to osvobaja oziroma naredi avtonomno; če je monokromatizem najosnovnejša oblika abstrakcije, ki nudi vir inspiracije tako ne-figurativnim kot ne-predstavnim tendencam v sodobni umetnosti, kaj se zgodi ko avtonomen subjekt/delo trči ob zasičenost sodobnega sveta? Monokromno ponuja model prepoznavanja in površino iz katere vznikajo domneve in zaznave o sodobnem tukaj in zdaj.”

Mito Gegič

Zgibanka Monokromno

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave