Četrt stoletja tipografskih delavnic Tipo Brda

17. februar – 11. marec

V Lokarjevi galeriji smo tokrat postavili na ogled malo drugačno razstavo. Namesto likovnih del, nas s sten opazujejo črke, pisave – mnogo pisav. Vsak dan se srečujemo s črkami na ulici, v oglasih, v tiskanih medijih, na računalniških zaslonih in še marsikje. Večina ljudi zaradi hitenja ali nezanimanja črk skoraj ne opazi, saj se posvečajo predvsem vsebini sporočila. Vsako črko je kljub vsemu moral nekdo oblikovati, da se je kasneje lahko pojavila na računalniku ali v tisku. Kako je nastala ali kdo je avtor posameznih črkovnih vrst običajno zanima bolj redke posameznike.

Poleti 1997 se je skupina študentov arhitekture in oblikovanja skupaj z profesorjem Lucijanom Bratušem, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kaligrafijo in tipografijo, odločila prodreti v skrivnost oblikovanja črkovnih vrst. Iz te pobude je v Šmartnem v Goriških Brdih tako začela z delom prva tipografska delavnica Tipo Brda. Za večino je bilo to prvo srečanje z oblikovanjem črk, saj so bili vsi, vključno z mentorjem, brez pravih tovrstnih izkušenj. Skupaj so iskali rešitve ter se učili drug od drugega.

Lucijan Bratuš, pobudnik in začetnik teh delavnic, pravi, da se je » v petindvajsetih letih na delavnicah zvrstilo 225 študentov, mentorjev in predavateljev. Nekateri so se delavnice udeležili samo enkrat, mnogi pa se vračajo, pogosto tudi kot mentorji. Vsako leto so na delavnice vabljeni novi udeleženci, ki s pomočjo znanja in izkušenj starejših kolegov v sproščenem vzdušju vstopijo v svet tipografije in pisav. Zahtevnostna raven je s časom postala vedno višja, s tehnološkim razvojem se je dvignila tudi kvaliteta končnih izdelkov. Z leti so se delavnic začeli udeleževati tudi tuji študenti, profesorji ter gostujoči predavatelji in mentorji iz tujine.«

Delavnice so se iz Goriških Brd selile v različne kraje: na Kaverljag v Slovenski Istri, v Trento, v Ljubljano in Pliskovico na Krasu. Večinoma se izvedeta po dve delavnici letno. Lanska, 38. delavnica je potekala med 10. in 11. septembrom v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Delavnice Tipo Brda so z neformalnimi učnimi metodami in nedogmatskimi oblikovalskimi pristopi mnogim sodelujočim ponudile nova tipografska znanja, ki so jih izvrstno izkoristili na svojih poklicnih poteh«, je svoje misli o tem projektu strnil Lucijan Bratuš.

Vladimir Bačič

Zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

20. januar – 11. februar

Lokarjeva galerija tudi letos nadaljuje svoj začrtan program sodelovanja z drugimi galerijami in slikarskimi društvi. Tokrat se v galeriji od 20. januarja do 11. februarja predstavlja osem umetnikov iz Južno Primorske regije. Izbor avtorjev je opravil umetnostni zgodovinar in kurator Dejan Mehmedovič, ki vodi tudi galerijo Insula v Izoli. Gre za malo pregledno razstavo, ki je tematsko odprta, ni podrejena zahtevani vsebini in razstavljajočih ne omejuje v nobenem smislu. Kot je zapisal v spremni besedi v priložnostni zgibanki, »je fizična realnost neločljivo prepletena z virtualnim. In ravno zaradi tega je lahko tudi ozko teritorialno področje, kakor lahko razumemo naš Južno Primorski prostor, relativno vpliven factor tudi pri nastanku umetniške tvornosti.«

Razstava predstavlja ozek izbor avtorjev, članov Društva likovnih umetnikov Insula, ki predstavljajo aktualno likovno produkcijo na tem prostoru. Vsi avtorji spadajo med plodovite in znane slovenske ustvarjalce.

Fulvia Grbac, Janko Kastelic, Simon Kastelic, Janez Matelič, Aleš Sedmak, Fulvia Zudič, Tilen Žbonana in Paride Di Stefano, ki je sicer Italijan z juga Italije, vendar živi in ustvarja že vrsto let na Obali, nas v svojih delih popeljejo v svoj svet individualnih razmišljanj in iskanj. V ospredju ostaja njihova želja po svobodnem izražanju in odgovornosti do današnjega časa, kjer se umetnost osvetljuje na različne načine, naj si bo ta estetski, notranji, miselni ali zunanji. V svojih delih se poslužujejo različnih načinov obravnavanja in predstavljanja izbranih tematik, njihovi posredni vplivi in neposredne reference pa se navezujejo na najrazličnejša izhodišča preteklosti, sedanjosti ali celo prihodnosti. Prav zaradi te izrazite heterogenosti je dandanes skoraj nemogoče vzpostaviti in prepoznati prevladujoči tok umetniškega izraza, kar je lepo vidno tudi na tej razstavi.

Vladimir Bačič

INSULA zgibanka

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

11. november – 3. december

O oblikovanju keramike so razmišljali že stari Grki, Etruščani, v deželah Mezopotamije in tudi drugje. Čeprav je snovna materija ves čas ostala nespremenjena, so se ob njej spreminjali postopki, principi, uvajale so se stilne in slogovne ter geografske značilnosti …

Likovno unikatno oblikovanje, ki so ga v zgodovini gojili najrazličnejši rokodelci in obrtniki, je utrlo pot oblikovanju, kot ga poznamo danes. To se je povsem odmaknilo od serijske proizvodnje in izpostavlja v izdelkih neponovljivost v formi. Izdelki so oblikovani, umetelni in hkrati unikatni likovni izdelki, ki ni nujno, da imajo uporabno vrednost. V večini so presenetljivi s svojo estetsko vrednostjo in likovno izvirnostjo, njihov namen pa je v vizualnosti in ne uporabni taktilnosti.

Jadranka Ferjančič se pri delu z glino ukvarja s formo, raziskuje barvne kombinacije in medsebojne vplive glazur v različnih tehnikah žganja. Takšnim celotam dodaja še žičnate detajle, s katerimi dokazuje, da je keramika izrazito odprt medij, pripravljen na sodelovanje z najrazličnejšimi intervencijami in dodatki.

Gregor Maver je mojster raku tehnike, s katero je v končno agregatno stanje popeljal svoje perfekcionistično dodelane keramične stvaritve. Tudi v oblikovanju in modeliranju kaže na izjemno mojstrstvo, ki ga ne zadržuje v enostavnih, ampak v sofisticiranih oblikah, katerim daje posebne, pridušene, naravne barve.

Nada Špacapan ima na področju keramike bogat opus, razpet med različnimi vsebinami, likovno-formalnimi pristopi in tehnikami. Njene mreže so oblikovane iz papirnate gline, sestavljene iz celic in oblikovane v krog. S takšno rešitvijo avtorica vzpostavlja odnos oziroma soodvisnost med fragmentom in celoto.

Spirale Ane Vrčon niso neposreden likovni motiv. Forma njenih del izraža predanost in vztrajnost avtorice kar njeno delo osmišlja kot tehnično bravuro absolutne vrednosti. Kar gledalci občutimo kot mimo bežni kontinuum, odsek večnosti in neskončnost, ki se nadaljuje v obe smeri, je za ustvarjalca lahko le privid in vizija.

Keramika je že od nekdaj navdihovala umetnike ne glede na zvrst njihovega umetniškega ustvarjanja. Prisotnost tovrstnega likovnega izražanja potrjuje, da je keramika pomemben medij in zanimivo kreativno umetniško področje.

Tokratna razstava štirih ustvarjalcev v keramiki kaže na vso bogastvo in raznovrstnost, ki jo omogoča izražanje v keramiki, seveda ob predpogoju poznavanja materiala in tehnik, združenih z umetniško domišljijo in ustvarjalnostjo.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

27. avgust – 15. november

Po dveh letih, lani je bila Castra 2021, je v Lokarjevi galeriji ponovno aktualna Mini Castra 2022, mednarodni bienale akvarela malega formata.

Žal se je letos zgodila vojna v Ukrajini, ki je poleg vsega gorja, ki ga doživljajo Ukrajinci, prinesla tudi nam velik izpad avtorjev. Tradicionalno se je do sedaj iz Ukrajine, Rusije in Belorusije, od koder sicer prihajajo vrhunski akvarelisti, prijavila skoraj tretjina vseh sodelujočih. Letos prihaja iz teh treh držav le ena sodelujoča iz Ukrajine, pa še ta se je po začetku vojne odselila v Švico. Tudi sicer je čutiti velik negativen vpliv te vojne, predvsem v Aziji, od koder je prihajalo veliko sodelujočih akvarelistov, saj iz kar nekaj držav letos ni udeležencev. Tako bo na letošnjem Mednarodnem festivalu akvarela Mini Castra 2022 razstavljalo občutno manj avtorjev, kot bi jih sicer. Zagotovo pa v danih okoliščinah letošnja Mini Castra 2022 predstavlja nadaljevanje uspešne zgodbe tega pomembnega mednarodnega likovnega projekta, ki je že davno prerasel lokalne okvire in za katerega lahko mirne duše zatrdimo, da predstavlja enega pomembnejših tovrstnih akvarelističnih dogodkov v mednarodnem prostoru.

Rainer Maria Rilke je nekoč dejal, da je lepota vedno nekaj, kar dodamo našemu čustvu, pogledu, doživetju, vendar nikoli ne vemo, kaj natančno je to.

Strokovna komisija, ki so jo sestavljali Lucijan Bratuš, predsednik žirije, ter člani Azad Karim, Vladimir Bačič, Bogdan Vrčon in Miran Kordež, je v soboto, 25. junija, pregledala prispela dela in naredila izbor avtorjev ter izbrala nagrade in diplome. Na razstavo je bilo sprejetih 127 avtorjev iz 29 držav. Nekateri avtorji so svojo kvaliteto izkazali s celo serijo enakovrednih ter tehnično zelo kakovostnih akvarelov in komisija je nekaterim dodelila nagrade in diplome tudi zaradi kvalitetno uravnotežene kolekcije. Letošnje nagrade prejmejo David Hrvatin, Branko Tomažič in Janko Orač iz Slovenije, Gloria Toscano iz Italije in Zsuzsanna Erényi iz Madžarske. Diplome so prejeli Klavdij Tutta in Pavle Ščurk iz Slovenije, Momčilo Dabanović in Ranko Bočina iz Srbije, Barbara Cenni iz Italije, Maria Esther Becerril iz Mehike, Batur Baslar iz Španije, Janna Liebender Folz in Nataliia Englert iz Nemčije in Gonzalo Ibáñez iz Čila.

Svet, ki nas obdaja, ni le svet posameznih elementov, pač pa so prav toliko pomembni tudi odnosi med njimi.

Vladimir Bačič

Mini Castra 2022 spletni katalog 

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

1 2 ►

13. maj – 11. junij

Eden ključnih problemov v umetnosti je možnost upodobitve neupodobljivega. Temu praviloma sledijo razmisleki o tem, na kakšen način je to mogoče narediti: ali se odločiti za realizem in se približati veristični upodobitvi dogodkov ali subjektivizirati realnost. V številnih razpravah estetsko doživljanje in transmisija zgodovinske vednosti nista razumljena dialektično, ampak kot nasprotujoči si poziciji. Iskati lepoto znotraj Huzjanove ikonografije je delikatno področje, a vendar v njegovih delih ne moremo zanikati estetike.

Zdenka Huzjana lahko umestimo v ponotranjeno pričevanjsko umetnost, saj tudi naslov ciklusa Oklepni čas – Armoured time nakazuje, da nam pripoveduje svojo osebno doživeto in preživeto zgodbo. Vsakršno govorjenje o prepoznavanju konkretnosti  pri teh delih bi bilo pretiravanje, saj so obrazi, telesa ali embriji prignani do poslednje meje razpoznavne človeškosti, brez individualnih lastnosti, a hkrati je nemogoče trditi, da je sebe izvzel iz upodobljenega. Kot sam zapiše, tesnoba, kot brbotajoča lava našega skupnega “podzemlja”, je tudi po njegovem prepričanju bivanjska stalnica in neločljivi del sodobne vizualne kulture, ne glede na izbiro medija. Predvsem ob spoznanju, da je naša kulturna vez, dejansko stkana v tesnobi, ki izhaja iz preteklega in današnjega medsebojnega pobijanja in izključevanja in ki se kužno kaže vse do danes. Njegova dela govorijo o pristnosti, odsotnosti, življenju in smrti.  Zavedajoč se minljivosti, slikar izpostavlja figuro kot skrivnostno znamenje – grozljivo, a obenem lepo. Raziskovanje bizarne figuralike v vseh mogočih variantah in z vseh mogočih vidikov ga napeljuje v poenostavitve, vendar z redukcijo pripovednih in deduktivnih elementov ne krni motivov, marveč s prizorišča odstranjuje le tisto, kar bi protagonistom njegovih zgodb lahko onemogočilo zaživeti v izrazni polnosti.

Deja Bečaj je zapisala, da je v njegova dela “ujet njegov navdih kot spomin na mladost ter tesnoba preteklega in sedanjega časa. Notranje “dogajanje”, njegov notranji izraz se manifestira kot razgrnjeno življenje sveta, kjer barva sledi lastnemu obstoju in minevanju. ” V nadaljevanju zapiše, da je “prostor njegove slike obenem tudi slepeča svetloba, ki kliče v še neizrečeno, kjer je stik z robovi prostora izvzet in je skorajda hermetično zaprt. Kakor da gre za iskanje ravnotežja med sprejemanjem ravnotežja med neizbežnim koncem in še tihim upanjem v vztrajanju sveta, iz negotove sedanjosti v dihotomijo življenjskih izkušenj, ki nenehno niha med lepim in tragičnim. Kakor da gre za zamrznjen trenutek v premeni večnih sprememb.

Njegova, skorajda romantična manifestacija upodabljanja je navkljub votlemu pogledu v antropomorfnih obraznih podatkih in v temnih nanosih sprejemljiva kot nagib glave, kot nežen medsebojni dotik in v kritični drži kot zmaličen medsebojni odnos, ki ga kaže kot kritika časa, ki ga živi. ”

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

1. april – 26. april

Kiparstvo se danes nenehno spreminja ter širi obseg svojih dejavnosti. Nekatere značilnosti, ki so prej veljale za bistvene v kiparski umetnosti, v veliki meri v sodobnem kiparstvu niso prisotne. Strogo gledano se izraz “sodobno kiparstvo” nanaša na umetnost, ki jo ustvarjajo in proizvajajo umetniki, ki živijo danes. Današnji kiparji delujejo in se odzivajo na globalno okolje, ki je kulturno raznoliko, tehnološko napredno in večplastno. Ker sodobni kiparji delajo v številnih medijih, pogosto razmišljajo in skozi svoja dela komentirajo sodobno družbo. Ko se gledalec sreča s sodobno umetnostjo, bi moral pustiti ob strani vprašanja, kot so: “Ali je umetniško delo dobro?”, “Ali je delo estetsko prijetno?” Namesto tega naj razmišlja le o tem, ali je umetnost »angažirana« ali »zanimiva«. Sodobni umetniki lahko dvomijo v tradicionalne pojme o tem, kako je umetnost definirana, kaj je umetnost in kako nastane umetnost, hkrati pa bi kljub vsemu morali ustvarjati dialog s slogi in gibanji, ki so bili pred njimi. Ustvarjanje umetnosti, ki kljubuje pričakovanjem gledalcev in umetniškim konvencijam, je izrazito sodoben koncept. Vendar pa so kljub vsemu umetniki vseh obdobij produkti svojih relativnih kultur in časovnih obdobij.

Ker sodobni kiparji uporabljajo vsakršne materiale in metode izdelave, ki služijo njihovim namenom, kiparske umetnosti ni več mogoče identificirati s tradicionalnimi materiali ali tehnikami. Ob vseh teh spremembah je le ena stvar, ki je v kiparski umetnosti ostala nespremenjena – ustvarjanje forme v treh dimenzijah.

Na tokratni kiparski razstavi DLUSP-a se predstavlja 14 ustvarjalcev, za katere še kako veljajo prej izrečene misli. Vladimir Bačič, Tea Curk Sorta, Nataša Gregorič, Danilo Jejčič, Azad Karim, Silva Karim, Anja Kranjc, Klavdija Marušič, Andreja Koblar Perko, Kristina Rutar, Ivan Skubin, Luka Širok, Arijel Štrukelj in Teja Tegelj. Razstavljalci pripadajo različnim generacijam in različnim umetniškim pristopom, kljub vsemu pa iz njihovih razstavljenih del začutimo, poleg individualne likovne govorice, njihovo subtilno vpetost in angažiranost v okolje in svet, v katerem živimo. Pri nekaterih je to romantičen odsev notranjega idealističnega sveta, drugim ni vseeno, kaj se dogaja z naravo oziroma naš odnos do nje, spet drugi skozi svoja dela kritično razgaljajo našo družbo in dogodke, ki so posledica le te. Ne glede na vse, velja prejšnja trditev, da so kljub vsemu vsi umetniki produkt svojih relativnih kultur in časovnih obdobij.

Vladimir Bačič

zgibanka Skulptura

[Show as slideshow]

25. februar – 19. marec

Društvo je bilo ustanovljeno leta 2007 in je najmlajše društvo delujoče pod okriljem Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Društvo trenutno vključuje 27 profesionalno delujočih umetnikov. Ob 15. obletnici svojega delovanja se v Lokarjevi galeriji predstavljajo Hamo Čavrk, Boštjan Kavčič, Mateja Kavčič, Alojz Konec, Robert Lozar, Jože Marinč, Jožica Medle, Jasmina Nedanovski, Janko Orač, Igor Papež, Andreja Schwenner in Uroš Weinberger. Društvo poleg razstav v domačem kraju posebno skrb namenja sodelovanju z drugimi regijskimi stanovskimi društvi, saj so tovrstne izmenjave še posebej dragocene, saj stanovske kolege povezujejo, prinašajo svež veter in profesionalno bogatijo.

Umetniki, ki se tokrat predstavljajo v Lokarjevi galeriji, se motivno osredotočajo na interpretacijo ekoloških vsebin, človekove eksistence v sodobnem času ali pa raziskujejo izbrani likovni medij. Za razstavo je značilna pestrost likovnih izrazov, od klasičnega slikarstva, grafike do kiparstva.

V informacijsko prenatrpani in potrošniško lahkomiselni sedanjosti se nekateri sodelujoči umetniki obračajo k naravi in iščejo v njej navdih in upanje za boljšo prihodnost. Ekološke teme, kot so brezbrižno izkoriščanje narave in njenih virov ter skrb za prihodnost je v fokusu zanimanja več umetnikov. V človeški bivanjski prostor vdira tehnologija nadzora, ki resda olajšuje življenje, obenem pa proizvaja tudi vse bolj pasivne in lažje vodljive posameznike, kar pa nekateri sodelujoči umetniki ne prepoznavajo kot napredek človeške vrste. Eksperimentalno vstopanje v svoja dela z razmišljanjem o izraznem mediju je prav tako ustvarjalna preokupacija nekaterih umetnikov. Raziskovanju prostora v slikovnem polju ali kiparskem prostoru, ki je razpet med abstraktnim in mimetičnim, v neskončnost usmerjene ideje, ki se izvijajo iz ujetosti tuzemskega dojemanja sveta je umetniška pot, ki se ji tudi posveča nekaj avtorjev v svojih razstavljenih delih.

Razstava nudi gledalcu vpogled v aktualno ustvarjanje umetnikov južnega dela Slovenije, ki pa je hkrati neločljivo povezana z aktualno ustvarjalnostjo slovenske likovne scene.

Vladimir Bačič

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]