Arhiv kategorij: Razstave

LYNX 2016 – Mednarodna razstava sodobne umetnosti

Od 26. novembra do 16. decembra bo v Lokarjevi galeriji na ogled druga mednarodna razstava izbranih avtorjev mednarodnega natečaja LYNX 2016, na kateri sodelujejo avtorji iz dvaintridesetih držav z vseh kontinentov. Sama razstava je druga v nizu letošnjih razstav – otvoritev prve je bila septembra v Lux Art Gallery v Trstu, v januarju 2017 pa se razstava seli v galerijo Zvonimir v Zagreb, zadnja v nizu pa bo februarja v galeriji Fortezza Nuova v Livornu.

Pričujoča razstava je plod dvoletnega sodelovanja Lokarjeve galerije z Associazione Culturale IL SESTANTE iz Trsta. Pred dvema letoma je bila Lokarjeva galerija povabljena v to sodelovanje prav zaradi svoje mednarodne aktivnosti, saj je v zadnjih dveh letih postala prostor srečevanja umetnosti in umetnikov iz celega sveta.

Na mednarodni natečaj LYNX se je prijavilo skoraj tristo umetnikov, mednarodna žirija pa je izbrala po petdeset avtorjev v vsaki kategoriji – slikarstvo, fotografija, digitalna umetnost in grafika. Komisija je v vsaki kategoriji nagradila najboljšega avtorja, posebna nagrada pa je bila rezervirana za umetnike, mlajše od enaindvajset let.

Sam projekt je bil prepoznan kot pozitiven prispevek multikulturalnosti v našem širšem geografskem prostoru, zato je bil tudi podprt s strani Pokrajinskega Sveta pokrajine Furlanije Julijske krajine, Občine Trst, Občine Ajdovščina in muzeja Ugo Guidi di Forte dei Marmi v sodelovanju z Občino Livorno.

Sama razstava nam odpira vpogled v sodobno umetnost različnih kultur na enem mestu in istočasno omogoča virtualno srečanje različnih izkušenj, stilov in generacij sodelujočih avtorjev.

Vladimir Bačič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

LINIJE IN TRANSPARENCE – Milena Gregorčič

5. oktober – 4. november

Diplomirana slikarka in magistra umetnosti Milena Gregorčič živi samosvoje likovno življenje. To zajema slikarski in grafični medij pa tudi njeno dolgoletno delovanje na področju grafičnega oblikovanja. Že skoraj štiri desetletja neutrudno stremi po izvirnosti in samosvojosti. In vedno ji uspe biti drugačna. Njen opus je profiliran in izoblikovan, zaznamovan z značilnimi potezami, z linijami, transparencami, svetlobami, s prostorom. Avtoričino ustvarjalno bistvo je vedno gravitiralo v čistemu likovnemu jeziku.

Najnovejši cikel del je avtorica poimenovala Linije in transparence  in že s samim naslovom objektivizirala tisto, kar je njen osnoven, dominanten likovni element, kar jo vodi, spremlja, kar ji daje ustvarjalno identiteto, kar je pravzaprav njena pot. V njenem abstraktnem slikarstvu, vpetem v izrazite modernistične okvire, še vedno najdemo asociacije na krajinske elemente a le, če jih želimo. Predvsem pa se znajdemo v novih slikarkinih prostorih, na novih slikovnih nosilcih.

V preteklosti jo je zamikal transparenten paus papir, tokrat je v želji po prosojnosti, po čim bolj nevtralnem, celo nevidnem nosilcu, na katerem so vidne in dominantne le njene sledi misli, pogledov in ustvarjalnih dejanj, posegla po foliji. Ta v premišljenih umestitvah valovi v prostoru (dolg trak folije) in postane del njega, tako kot vse, kar avtorica na njej uresniči. Tudi dela na foliji, ki so klasičnih formatov in uokvirjena, so opremljena na način, da ustvarjajo iluzijo širšega prostora, iz katerega prestopi linija.

Linija. Linije. Tisoč in ena in še ena. Z njimi se razkriva slikarkina senzibiliteta, s katero ji daje številne karakterje ter ji odpira nove in nove likovno-vizualne možnosti.

Linija, barva, tekstura, svetloba, senca, so elementi, ki jih avtorica niza v svojih delih. Z njimi raziskuje področje čiste likovnosti, prinaša pa tudi asociacije na vsebinsko opredeljivejša področja. Njena paleta je tonsko ubrana, pretežno črno bela. Linije so, kljub miselnemu spremstvu, neposredni zapisi, ki brez zadržkov prihajajo iz avtorice same. Od vseh likovnih elementov namreč najbolj izražajo ustvarjalčev karakter, njegov temperament, njegovo emocionalno stanje. Zato je modernistična likovna govorica Milene Gregorčič s širokim linijskim spektrom izrazito intimistično svojstvena.

Anamarija Stibilj Šajn

Zgibanka

 

Milena Gregorčič

 

MMC Gregorčič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Mini Castra 2016

Mednarodna razstava akvarelov malega formata MINI CASTRA 2016

Po izredno uspešnem in odmevnem lanskem 1. mednarodnem bienalu akvarela Castra 2015, smo v Lokarjevi galeriji letos pripravili od 27. avgusta do 25. septembra mednarodno razstavo akvarelov malega formata – Mini Castro 2016. Na razstavi sodeluje 62 avtorjev iz 16 držav z vseh kontinentov z najraznovrstnejšimi motivi, pristopi in tehnikami. Velikost akvarelov ni smela presegati velikosti pisarniškega papirja in biti manjša od desetih centimetrov.

Akvarelno slikanje je nekaj posebnega, ker je prosojno, sveže, jasnih barv in daje ustvarjalcu med slikanjem vznemirljiv ustvarjalni občutek, da lahko vdahne življenje v portrete z žarečimi kožnimi toni ali ujame učinke drsenja oblakov, dežja ali sonca na nebu in pokrajini.

Slikanje v akvarelu je izredno zahtevno, po mnenju večine slikarjev celo najtežja tehnika. Po navadi se stvari, ki so videti zelo preproste (pri akvarelu – lahkotnost v prelivanju ), izkažejo za najtežje. Zato so izkušnje, ki jih pridobimo z veliko vaje zelo potrebne. Tehniko akvarela lahko primerjamo s šahom: umetnik mora imeti najprej vizijo (skico), kako bo akvarel izgledal, kaj bo spredaj, kaj se bo prelilo v ozadje, kje bo presevala belina papirja itd. Sliko mora znati misliti in vedeti vsaj nekaj potez vnaprej kaj bo sledilo, obenem pa nadzorovati nanose in se odzivati na prelivanje barv.

Ocenjevalna komisija je med prispelimi akvareli nagradila pet akvarelov (skušala je poiskati in nagraditi take, ki v sebi nosijo poleg dobre izvedbe tudi reševanje likovnih problemov), katerih avtorji so Lucijan Bratuš in Milena  Gregorčič iz Slovenije, Megha Kapoor iz Indije, Pawel Gladkow iz Poljske in Lyle Dayman iz Avstralije.

Vladimir Bačič

Katalog Mini Castra 2016

Nagrajeni akvareli / Prize-winning watercolours

Otvoritev razstave / Exhibition opening 

 

Untitled 4

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Silvester Komel

V petek, 17, junija je bila v Lokarjevi galeriji otvoritev razstave slikarja Silvestra Komela, ki je uveljavil eno izmed najbolj osebnih in avtonomnih oblik abstraktnega slikarstva pri nas. O slikarju in njegovem delu  je spregovorila umetnostna zgodovinarka dr. Nelida Nemec, ki jo na slikarja vežejo globoke vezi.

Silvester Komel se je rodil leta 1931 v Rožni Dolini pri Gorici.  Ljudsko šolo je obiskoval v Gradišču ob Soči (italijansko Gradisca d’Isonzo), nato v Ljubljani šolo za umetno obrt (1947-1952) in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (1953-1958) pri profesorju Gabrijelu Stupici in Mariju Preglju, ter leta 1968 diplomiral. Od leta 1958 je poučeval na osnovni šoli v Mirnu; leta 1980 se je zaradi bolezni upokojil in se povsem posvetil slikarstvu. Od zgodnjih 60-tih let 20. stoletja se je začel ukvarjati z abstraktnim slikarstvom, v 70-tih pa je v slikarstvu uveljavil abstraktni iluzionizem, pri katerem je intenzivno osvetljena barva temeljno vsebinsko izrazilo. Komel je bil zelo ploden slikar, ustvaril je okoli 1.000 del, predvsem v olju in akrilu, številna dela so v večjih formatih. Komelova dela hranijo številne galerije doma in na tujem. Leta 1975 je za slikarstvo in pedagoško delo prejel Bevkovo nagrado, leta 1981 pa nagrado Prešernovega sklada za slikarstvo. Svojo plodno življenjsko in ustvarjalno pot je prezgodaj zaključil leta 1983, star komaj dvainpetdeset let.

Silvester Komel je ustvarjal na Goriškem, odmaknjen od dogajanja v slovenski umetniški prestolnici, in bil zato včasih neupravičeno prezrt. Sam je to občutil takole: »Če živiš malo odmaknjen od sveta, je težko biti ažuren, sodoben, tak, kot je treba biti v pravem trenutku. Morda je to stiska, ki me daje vseskozi, mislim na to odmaknjenost. Zato sem menil, da je boljše ostati zvest samemu sebi, dokler ti to notranja energija omogoča.« Iztok Premrov, umetnostni zgodovinar in kritik, je leta 2011 o Komelu napisal: »Silvester Komel je ravno s tem drugačnim v sebi in svojem slikarstvu prepričal mnoge, ki so v njem videli izjemno slikarsko osebnost. Njegova kozmična likovna energija vsekakor še danes sije z vso nekdanjo močjo.«

Komel je v svojem zgodnjem ustvarjalnem obdobju za motive svojih slik iskal predvsem domačo kraško krajino, ki jo je s svojimi hitrimi, vihravimi nanosi barv dodatno razgibal. Konec 60-ih let je popolnoma prešel k abstraktni strukturi slike, ki jo lahko umestimo v kontekst abstraktnega iluzionizma. Na njegovih velikih platnih je popolnoma prevladala barva, ki je bila ustvarjena in pogojena z lučjo. Žive tople barve se mešajo s hladnimi. Barve-gmote se odpirajo v prostor platna in srkajo vase gledalca. Kljub abstraktni gradnji njegovih slik, pa krajina, ki ga je pritegnila na samem začetku, ostaja nenehno navzoča v celotnem slikarjevem opusu, saj se transformira v razporeditvi in združevanju večjih ali manjših barvnih ploskev, pogosto zaznamovanih z dramatičnimi barvnimi, predvsem pa s poudarjenimi svetlobnimi kontrasti. Njegovi motivi so barvita in podoživeta videnja s prikrito aluzijo narave in komaj zaznavne pokrajine, so ujete umetnikove sanje in odsev njegove občutljive notranjosti.

Vsaka poteza s čopičem, ki je podprta z ustvarjalnim vzgonom in razumom, umetniku povrne svobodo, tako jo je tudi Silvestru Komelu.

Vladimir Bačič

Zgibanka KOMEL

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

Barbara Demšar, Samo, Agata Pavlovec

Barbara Demšar se je rodila leta 1969. Leta 1997 je diplomirala na oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Leta 2002 je dobila Groharjevo štipendijo, ki jo podeljujeta Združenje umetnikov Škofja Loka in Občina Škofja Loka. Štipendijo je prejela za cikel Poti, ki ga je ustvarjala v ateljeju v Parizu. Živi in dela kot svobodna umetnica v Škofji Loki.Imela je 25 samostojnih razstav in sodelovala na preko 170 skupinskih razstavah doma in v tujini. Za svoje delo je prejela 21 nagrad v Slovenij, Hrvaški in ZDA.

Likovni svet Barbare Demšar je obsijan s soncem. Njen življenjski optimizem in Joie de vivre je moč čutiti v vsaki potezi čopiča. Vstopiti v njene pokrajine pomeni vrnitev v brezskrben in razigran čas otroštva. Pokrajino na nekaterih slikah slutimo, nakazano v horizontalnih pasovih, drugje je povsem imaginarna, izpolnjena le z različnimi simboli. Tako nas lestev vabi naj se povzpnemo visoko pod oblake, drevesa ponujajo senco, sonce pa nas s svojimi toplimi žarki prijetno boža. Že prvi stik z njenimi slikami kaže, da Barbara z užitkom ustvarja in očitno je da njeno slikarstvo užitek podarja.

Elizabeta Rogovič

Samo se je rodil leta 1962. Z razstavljanjem je začel leta 1990 s svojstvenim načinom videnja in izražanja. Samo izpisuje dnevnik človeka soočenega z egzistencialnimi problemi in njegov poizkus izhoda iz labirinta vsakdana. Živi in dela v Ljubljani in Trbovljah kot scenograf, grafični oblikovalec, knjižničar itd. Do sedaj je imel že več kot trideset samostojnih razstav doma in po svetu.

Likovna dela, serije, ki jih Samo ustvarja v zadnjem obdobju prehajajo na področje poudarjene abstraktnosti, kjer se še vedno gostijo in prepletajo za umetnika značilni številni, navidezno razpršeni motivni elementi. Toda ti so vedno bolj realistično neprepoznavni, podvrženi le osebnim asociativnim impulzom. Abstraktno organizirano likovno podobo krepijo in utrjujejo geometrični liki kot so kvadrat, krog, pravokotnik in mnoge njihove variabilne izpeljave ter nepremagljiva črta – najpomembnejši likovni element. Tokrat je najpogostejši geometrični znak predvsem kvadrat, nekakšen prastari energetsko močan geometrični vodja, ki centralizira podobo, jo zgosti v elementarno silo preproste likovne enostavnosti. A ta enostavnost je pri Samu že od nekdaj varljiva. Umetnik misli zelo resno. Silovito, a počasi ustvarja likovna dela s premišljeno kompozicijsko, barvno in vsebinsko kombinatoriko.

Sarival Sosič

Agata Pavlovec se je rodila leta 1973. Leta 2002 je diplomirala iz slikarstva na ALUO v Ljubljani. Sodelovala je na različnih skupinskih razstavah in kolonijah, samostojno pa razstavlja od leta 2002. Poleg slikarstva se ukvarja še z organizacijo razstav in prireditev, s pedagoško dejavnostjo, sodeluje pa tudi z različnimi neprofesionalnimi gledališkimi skupinami. Za svoje delovanje je leta 2013 prejela priznanje Občine Železniki. Živi in ustvarja v Škofji Loki.

Slike Agate Pavlovec ilustrirajo iskanje ravnotežja med duhovnim in materialnim, med eterično senzibilnostjo in fizično pojavnostjo tukaj in zdaj, med željo in uresničljivim, med vizijo in resničnostjo. To (slehernikovo) iskanje ravnotežja slikarka ponazori z iskanjem likovnega ravnotežja. Zato dematerializirano naslikano svetlobo prizemlji z geometrijskimi linijami, z odločnimi horizontalami. Če le ni tudi ta horizont samo odmikajoča se, nikoli dosežena točka na obzorju, naslikana poezija večnega hrepenenja.

Monika Ivančič Fajfar

Zgibanka B A S

Komentiraj

22. 5. 2016 · 13:27

KRAJ, V KATEREM ŽIVIM ŽE 20 LET, OŠ Danila Lokarja Ajdovščina

Razstava ob 20. obletnici natečaja “Kraj, v katerem živim že 20 let”, ki ga organizira OŠ Danila Lokarja Ajdovščina. Na ogled je izbor likovnih del z vseh dosedanjih razstav. Na razstavi so na ogled likovna dela, ki prikazujejo kraje, ljudi in zgodbe s cele severno primorske in obalno kraške regije.

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

MONOKROMNO – Združenje umetnikov Škofja Loka

V petek, 18. marca je bila otvoritev razstave članov Združenja umetnikov Škofja Loka. Na razstavi sodelujejo: Tomaž Lunder, Berko, Matej Bizovičar, Rado Dagarin, Barbara Demšar, Boge Dimovski, Irena Dimovska, Metod Frlic, Mito Gegič, Herman Gvardjančič, Peter Gaber, Simon Mlakar, Agata Pavlovec, Janez Plestenjak, Matej Plestenjak, Peter Pokorn in Maja Šubic.

“Monokromno pogosto služi dvema namenoma. Prva je posredovanje duhovne čistosti; z izborom oziroma s zamejitvijo na eno barvo lahko umetnik razišče (s)pokojnost totalne abstrakcije. Drugi namen monokromnega, za nekatere umetnike, je redukcija slike ali kipa, danes tudi inštalacije ter videa in zvoka, na najosnovnejšo obliko ter tako zvrniti pozornost dela na lastne materialne elemente; barvo, obliko, teksturo ali na proces izdelave dela. Umetnik, ki se ukvarja z monokromno aplikacijo, ponuja model relacij med materialnim objektom umetnosti in ‘estetskim objektom’ skozi zamejevanjem fokusa na odnos med nanosom barve/materiala in nosilcem. Skozi ta odnos se lahko provocira vprašanja o srži umetniškega artefakta in skozenj to o osnovi vizualne umetnosti.

Združenje umetnikov Škofja Loka je v samem izhodišču sestav avtonomnih posameznikov in iskanje projektnih postulatov, ki vežejo naše delo, je pri vsaki novi razstavni konstelaciji pod nenehnim motrenjem, samoizpraševanjem in konceptualnimi izzivi. Pri temu vedno skušamo zasledovati premike znotraj dela naših članov in sledenju tendencam, ki vplivajo na naš prostor. Kontekstualni okvir, ki smo ga zamejili z razstavo Monokromno, želi vzpostaviti raziskovalno okolje preizpraševanj o: kaj se zgodi, ko reduciramo strukture, material in prostor; če lahko barva artikulira samo sebe, neodvisno od interpretacije in/ali konteksta in če jo to osvobaja oziroma naredi avtonomno; če je monokromatizem najosnovnejša oblika abstrakcije, ki nudi vir inspiracije tako ne-figurativnim kot ne-predstavnim tendencam v sodobni umetnosti, kaj se zgodi ko avtonomen subjekt/delo trči ob zasičenost sodobnega sveta? Monokromno ponuja model prepoznavanja in površino iz katere vznikajo domneve in zaznave o sodobnem tukaj in zdaj.”

Mito Gegič

Zgibanka Monokromno

 

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

SLIKE – Boge Dimovski in Irena Jeras Dimovska

V petek, 19. februarja je bila otvoritev razstave slikarjev, zakoncev Bogeta Dimovskega in Irene Jeras Dimovske.

BOGE DIMOVSKI prihaja iz Makedonije. Leta 1978 je diplomiral iz slikarstva na ALU v Ljubljani pri profesorjih Štefanu Planincu in dr. Jelisavi Čopič. Na isti akademiji je končal tudi podiplomski specialistični študij restavratorstva in konservatorstva ter podiplomski specialistični študij grafike pri profesorjih Bogdanu Borčiću in dr. Francetu Curku. Leta 1987 si je pridobil naziv docenta grafiko na Univerzi v Ljubljani ter leta 1990 naziv docenta za grafiko in risanje na Univerzi Cirila in Metoda v Skpju. V MGLC-ju je zaposlen od leta 1987 kot grafik, restavrator in pedagog. Od leta 2003 deluje tudi kot likovni kritik.

Boge Dimovski je ustvarjalec, ki deluje na več likovnih področjih: slikarstvu, umetniški grafiki, risbi, restavratorstvu, kiparstvu, pedagoškemu delu in pisanju likovnih recenzij. Njegova dela predstavljajo domišljijske abstraktne interpretacije krajinskih vedut. Zanimajo ga predvsem nepredmetni odnosi med tonskimi strukturami, linijska kompozicijska igrivost in predmetna neprepoznavnost. Kot sam pravi, se igra s teorijo nejasnosti. V slikarstvu izhaja iz univerzalnosti risbe in izkušenj pridobljenih z grafično umetnostjo, ki preprostim zapisom vdahnejo duhovno in fizično moč. Ohranja in neguje komunikativno meditativno neposrednost likovnega izraza. O svojih delih razmišlja domišljijsko abstraktno, s pridihom »iluzionistične“ zmedenosti in nepreglednosti, poenostavljeno v ploskovno omejen slikovni prostor.

IRENA JERAS DIMOVSKA je leta 1985 diplomirala iz slikarstvo na ALU v Ljubljani pri profesorjih Andreju Jemcu in Jožefu Muhoviču. Leta 1988 je končala magistrski študij konzervatorstva in restavratorstva na isti Akademiji pri profesorju Francu Kokalju. Od leta 1992 je zaposlena v Gorenjskem muzeju v Kranju.

Bolj ali manj ekspresionistični figuralni motivi Irene Jeras Dimovske se rojevajo skozi posamezne faze gradnje likovnega procesa. Gre za komunikacijo, ki v »naravno« abstraktno ozadje, podobno pokrajini, premišljeno in hkrati sproščeno umesti različno postavljene figuralne like. Irena Jeras Dimovska se resno posveča ženskemu motivu, ki ga pojmuje kot nepogrešljiv del narave, običajno upodobljen v komplementarno zapletenem toplem-hladno odnosu med figuro in podlago. Poudarjeni ženski atributi s širokimi kontroliranimi barvnimi potezami ploskev in črt so organsko povezani s plodnostjo in zemljo, saj delujejo enako kot brezčasen motiv figuralne pokrajine. Kontrolirane strukturne poteze, trdna postavitev golih ženskih teles in risarsko ekspresivno poudarjene virtuozne črte nakazujejo na neposredno slikanje in iskanje odgovorov na vprašanja vzeta iz vsakdanjega življenja povezana z dojemanjem medčloveških razmerij in samorefleksije.

Vladimir Bačič

Zgibanka SLIKE

 

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

MOZAIK – razstava mlajših in novih članov društva

Od 15. januarja do 5. februarja se v naši galeriji predstavljajo naši novi in mlajši člani društva. Mlajši članici sta Nika Šimac in Tea Curk Sorta, novi pa Simão Bessa, Hana Karim, Kristina Rutar, Teja Tegelj in Aleksander Velišček.

Simão Bessa se je rodil leta 1982 v Santu Tirsu na Portugalskem. V tem istem mestu je dokončal srednjo šolo za oblikovanje in bil kasneje sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Portu, kjer je leta 2008 doštudiral smer slikarstvo. Leta 2009 ga je portugalsko Ministrstvo za kulturo izbralo za mednarodno izmenjavo oziroma štipendijo Inov-art, ki so jo dodelili dvestotim najbolj perspektivnim umetnikom Portugalske. V okviru te izmenjave je deloval v ljubljanskem društvu ŠKUC. Trenutno Bessa živi in ustvarja v Dupljah pri Vipavi. Ukvarja se tudi s fotografijo in občasno vodi kreativne delavnice.

Tea Curk Sorta se je rodila 1981 v Šempetru pri Gorici. Diplomirala je leta 2007 iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje kjer je zaključila tudi magistrski študij grafike. V svojih kiparskih delih odpira nekatera izjemno aktualna vprašanja, ki si jih zastavlja zlasti mlajša generacija umetnic. Zanima jo, kako danes okolica sprejema ustvarjalko, ki je hkrati tudi mati, kje naj postavi ločnico med ustvarjanjem in zasebnim življenjem ter kako naj kot svobodna umetnica preživi. Ekonomski vidik ustvarjanja je tudi glavni razlog za izbor materialov (žice in gline) ter izdelavo pretežno malih formatov glinenih kipov.

Hana Karim se je rodila 1988 v Šempetru pri Gorici. Leta 2014 je diplomirala iz kiparstva na Pedagoški fakulteti v Ljubljani pri prof.Romanu Makšetu. Pod imenom Hana Karim Jewellery Design oblikuje avtorski unikaten nakit iz keramike, ki ga je razstavljala na različnih umetniških ter modnih dogodkih v Sloveniji in tujini. Asistirala je tudi pri promociji, izvajanju delavnic in drugih javnih dogodkov tekom 30. Grafičnega bienala v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. V okviru kreativne institucije Anselma v Ljubljani vodi začetni in nadaljevalni tečaj oblikovanja keramike.

Nika Šimac se je rodila 1985. Po končani umetniški gimnaziji v Novi Gorici, se je vpisala na Akademijo lepih umetnosti v Benetkah, kjer je diplomirala leta 2007 iz kiparstva. Leta 2010 je z odliko zaključila tudi magistrski študij. Od istega leta dalje ima tudi odobren status kulturnega delavca. V svojih delih uporablja različne kiparske materiale in tako ustvarja sintezo naravnih elementov. Za sabo ima že številne samostojne in skupinske razstave tre postavitve javnih kipov tako doma kot v tujini.

Kristina Rutar se je rodila 1989 v Šempetru pri Gorici. Oktobra 2013 je diplomirala na Pedagoški fakulteti, na področju keramike. Leta 2015 je na Akademia Sztuk Pięknych im. Eugeniusza Gepperta v Vroclavu zaključila podiplomski program Interdisciplinarna grafika. Trenutno živi in ustvarja v Ljubljani, kjer tudi dela kot asistenka pri predmetu Keramika na Akademiji za Likovno Umetnost in Oblikovanje.

Teja Tegelj se je rodila 1981 v Postojni. Študirala je na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, smer Likovna pedagogika, kjer je leta 2006 diplomirala pri prof. Bojanu Kovačiču. Študij zaključuje na podiplomskem programu iste inštitucije. Deluje kot profesorica na osnovni šoli. Ustvarja na področju slikarstva. Predstavlja se na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Živi na Notranjskem.

Aleksander Velišček se je rodil 1982 v Šempetru pri Gorici. Diplomiral je leta 2010 iz likovne umetnosti na Akademiji za likovno umetnost v Benetkah. Je eden redkih slovenskih umetnikov, ki se kot slikar loteva svetovnih osebnosti, ki so po avtorjevem mnenju pustile sledi v našem sočasnem življenju. Njihovi obrazi, ko jih upodobi v krožnem izrezu, postanejo maske, ki zgubane in v grimasah nekaj govorijo. Nanosi barv poudarjajo materialnost, mesenost, ki pa na robovih že razpada. Živi in dela med Novo Gorico, Benetkami in Luganom.

Vladimir Bačič

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave

LYNX 2015 – 1. mednarodna nagrada sodobne umetnosti

Od 6. do 27. novembra gosti naša galerija 1. mednarodno nagrado sodobne umetnosti LYNX 2015. Ideja se je rodila v Trstu po dolgi pripravljalni fazi v Kulturnem društvu Il Sestante. Idejna tvorca in gonilna sila projekta sta umetnik in kustos Enea Chersicola in Riccardo Tripodi.
Ideja nagrade Lynx je zaznamovana z duhom tržaškega združenja, ki večino svojih dejavnosti usmerja na promoviranje predvsem mladih umetnikov, ne samo italijanskih. Društvo si prav tako prizadeva s serijo razstav z naslovom Paradigma Vzhodna Evropa na sedežu Srednjeevropske pobude (SEP) odpirati vrata medsebojnemu spoznavanju in sodelovanju na kulturnem področju.
Nagrada Lynx je neke veste tekmovanje za umetnike, s ciljem spodbujanja in krepitve sodobne umetnost, kot tudi vzbujanje pozornosti v javnosti s kakovostnimi udeleženci in pridobivanje mednarodnih izkušenj sodelujočih umetnikov.
V prvi izdaji Lynx 2015 so organizatorji razpisali tri kategorije: slikarstvo, fotografijo in digitalno umetnost. Tako so tudi nagrade enakovredno porazdeljene na vsa tri področja.
Z nagrado, namenjeno umetnikom pod 21 let, pa so želeli spodbuditi mlade ustvarjalce in jih na tak način ohrabriti za nadaljevanje njihove umetniške kariere.
Žirijo je sestavljalo 15 članov, izbranih med galeristi, umetniki, grafičnimi oblikovalci, uredniki, založniki, fotografi in zbiralci sodobne umetnosti. Razpisa se je udeležilo 250 umetnikov iz 29 držav, v finale in s tem na razstavo pa jih je bilo izbranih 60 iz 15 držav.

Prva razstava in obenem svečana podelitev nagrad je bila 20. septembra v galeriji Lux Art Gallery v Trstu.

Nagrada Lynx je torej kraj konfrontacije različnih kultur, slogov in generacij. Prav zaradi tega razloga je bila izbrana kot lokacija za drugo v nizu razstav Lokarjeva Galeriji, ki se vse bolj dokazuje kot povezovalni prostor med umetniki, ki ustvarjajo v različnih disciplinah in prihajajo iz vsega sveta. Lokarjeva Galerija je pravkar gostila bienalno mednarodno razstavo akvarela Castra 2015, dogodek, ki je povezal umetnike iz petinštiridesetih držav sveta in ki ga je videlo več kot dva tisoč obiskovalcev.

Tretja razstava se seli v februarju v Livorno, kjer bo razstavljena v Sala degli Archi della Fortezza Nuova.

Komentiraj

Uvrščeno v Razstave