Arhivi Kategorije: Razstave

Miran Kordež (1961 – 2023)

Miran Kordež je bil grafični oblikovalec in slikar. Njegov podpis nosijo številne knjige, razstavne publikacije, plakati, … Miran ni bil zgolj vrhunski oblikovalec, bil je tudi dober slikar. Nikoli v ospredju, vedno skromen, stran od odrskih luči. Kot slikar je bil pronicljiv opazovalec, svoj navdih je črpal iz globin nuje po ustvarjanju.

V svojem, več kot tri desetletja trajajočem slikarskem opusu, se je dopolnjeval skozi svoj osebni slog, ki ga je razvijal vse do konca. Za njegova dela, ki nam zelo občuteno in rahlo razgrinjajo skrivnosti duše, je značilna čista slikarska podoba, ki dopušča različne možnosti vtisov in interpretacij.

Miranovi slikarski začetki se gibljejo predvsem v poigravanju z barvnimi kompozicijami na reliefno obdelanih površinah. V njih se sprehaja skozi stilizirano pokrajino, komponirano z geometrijsko zastavljenimi barvnimi liki, v katerih so ujeti pasovi s svojo barvno svetlobo. Njegova zgodnja dela nam razkrivajo slikarja, na katerega je imela njegova domača koroška pokrajina še vedno močan nostalgični vpliv.

Devetdeseta leta ga zaznamujejo kot slikarja, ki išče in najde svojo pot – zavezanost figuri in gibu. Plešoči liki, ki jih avtor ujame v stanju trenutka, so večinoma le nakazani, spiralasto vrtinčeni v močni ožarjeni svetlobi, kot bi nastali v mrzličnem ustvarjalnem zamahu. V slikah, ki si sledijo, sta barva in svetloba vedno bolj izraziti. V njemu lastni poetiki ženske postave vedno bolj izgubljajo svojo telesnost, kljub vsemu ohranjajoč čutnost in prefinjeno liričnost.

Ob prehodu v novo tisočletje se človeške figure in močna barvitost počasi zrahljajo in postajajo vedno bolj nežno »brezbarvne« in subtilne. V tem, zadnjem ciklusu se Miran vzdigne nad raven materialnega in prestopi na raven obče duhovnega, zato jih občutimo kot nežne slavospeve življenju. V ozadju je morda odsev zavedanja lastne biti, ki v sublimnosti eksistencialnega odpira pot v izpoved.

Miran nam v svojih delih ponuja razmislek o vseh razsežnostih človeških stanj, ki jih doživljamo kot posamezniki.

Vladimir Bačič

Kordež katalog

Mozaik 2024

Od 12. januarja do 3. februarja se v Lokarjevi galeriji predstavljajo novo sprejeti člani Društva likovnih umetnikov Severne Primorske, ki so bili sprejeti v društvo v letu 2023. Tri slikarke in fotograf – štirje povsem različni miselni svetovi  in ustvarjalni pristopi. Razstava nam nudi zanimiv pogled v te svetove in njihove intimne misli.

Stanka Golob je svojo inovativno tehniko slikanja s peskom, ki ima vlogo slikarskih barv, začela razvijati pred petindvajsetimi leti. Priprava takšnega slikarskega materiala dolgotrajen postopek, od nabiranja različnih vrst peskov in njihovo izpiranje ter  sejanje posameznih vrst na različne debeline. Barva vsake granulacije peska se za nianso razlikuje od druge, kar avtorici omogoča ustvarjanje izjemno prefinjenih barvnih in tonskih prehodov.

Geometrična abstrakcija predstavlja pomemben del avtoričinega raziskovanja. V njih metodično obravnava likovne odnose med jasno razmejenimi geometrijskimi oblikami in ustvarjanje optičnih prevar z različnimi debelinami in barvami peskov. Na slikah se vrstijo podobe geometrijskih likov in teles, ki jih avtorica sistematično razčlenjuje na manjše ploskve, s katerimi ustvarja prepričljive učinke prostorskih iluzij na dvodimenzionalni površini.

Sama sicer pravi, da pojmuje ustvarjanje kot odmik od vsakdanje realnosti. V svoja dela vnaša tudi svoja intimna občutja in razmišljanja o naravnem, družbenem in kulturnem okolju, v katerem živi.  Njene kompozicije so barvno in oblikovno skladne, tehnika pa dovršena, kar dokazujejo predvsem subtilne obdelave barvnih prehodov in modeliranje senc.

Pravilni geometrijski obrisi so razumska protiutež neskončni lepoti narave.  Upodobljene optične iluzije prikazujejo paradoksalne objekte, ki so tuji človeškemu dojemanju. Lebdeče forme nad izpraznjeno neskončno pokrajino lahko interpretiramo kot upodobljena sozvočja narave, človeškega razuma in duše. Njena dela vzbujajo občutja miru in tišine.  

Špela Kobal:  »Prvič v življenju sem zavestno sprejela odločitev početi nič. Za en mesec sem odpotovala v Rusijo, najela mini sobico in začela z NIČ.

Bila sem inspirirana z ničemer. Pričakovala nisem ničesar. In zaključek je bil popolno zadovoljstvo v ničemer. Ampak ta NIČ je konceptualno postal moja zgodba. Kajti zgodba o NIČ je še zmeraj zgodba in je zato po definiciji nekaj več kot NIČ. Takoj, ko nekaj obstaja, ne more več biti NIČ.

V mojem biti je, da ustvarjam – da iz NIČ naredim nekaj! Zato s svojimi slikami predajam del odgovornosti na gledalca in hkrati ponujam svobodo tega, da ni potrebno ničesar razumeti, saj ni ničesar kar bi pričakovalo, da je razumljeno.

Zgodba, zgodbi, zgodbe … Vse te zgodbe, ki so nam pripovedovane na vsakem koraku. Zgodbe dodane k vsakem produktu. In kako čudovito je verjeti vsem tem zablodam?

Na vsakem koraku nagovarjajo naša čustva. Prepoznati to, je postal že pravi osebni projekt, biti konstantno zaveden sam sebe in ločiti med zgodbami, ki so tukaj, da nas zavedejo in tistimi, ki nas delajo človeške!

Špela ne želi, da se ob pogledu na njena dela ukvarjamo z njo, temveč z nami samimi. Zgodbe, ki jih tako vneto iščemo v vsaki stvari, so projekcija tega, kar želimo in po čemer hrepenimo, pravi, zato isto zgodbo razume vsak po svoje in jo tudi vsak na svoj način podoživlja. Zgodbe so postale tudi bistvo potrošniških laži, ki na nas prežijo na vsakem koraku. Morda pa v umetniških delih vedno iščemo odgovor umetnika zato, da preusmerimo pozornost od sebe na drugega in se ne soočimo s samim seboj. Umetniška dela bi morali razumeti kot ogledalo samemu sebi.

Jasmina Rojc se predstavlja z deli iz ciklusa Akt brez modela; ženski  in moški akti v različnih legah in položajih, predstavljeni kot izvorni in sestavni del narave, ki izražajo intimne pripovedi vseh nas. Zbirka nastaja že od leta 2019 in danes vključuje 130 črno-belih slik, ki jih je Jasmina oblikovala v glavnem s svinčnikom in tušem, včasih tudi s suhim pastelom. Slikanje golega telesa kot takega je eden izmed najstarejših motivov likovne umetnosti, ki se skozi različne tehnike in perspektive pojavlja od paleolitske Venere prek egipčanske umetnosti do antičnih idealnih teles in vrhunskih renesančnih del, ki so še danes navdih mnogim umetnikom, tudi Jasmini.

Gole ženske in moške figure v različnih položajih in legah so brez obraza in identitete, saj Jasmina predstavlja figure kot družbena telesa, ki živijo v različnih geografskih, zgodovinskih, ekonomskih in političnih razmerah. Akti brez definirane osebnosti se dotaknejo intimnosti vsakogar, ki svoj pogled upre v prvinski obris telesnih figur. Telesa nimajo jasnih kontur prav zato, da bi poudarila njihovo brezmejnost in zlitje s pokrajino oz. prostorom, ki jih obdaja.

Skozi dela, ki nam jih Jasminina predstavlja na tej razstavi, smo spoznali ustvarjalko, ki jo krasi vehementna, lahkotna in svobodna poteza, ki njenim delom daje simbolen, metaforičen in asociativen pomen.

Anton Tratnik spada med tiste fotografe, ki jim instant sodoben fotografski svet ni najbolj blizu. Ne zanimajo ga fotografije popačene in zlagane realnosti, pa tudi ne obdelava le teh v vseh mogočih programih. Še vedno, kot sam pravi, je najbolj doma v svetu klasične fotografije in ne iščoč za vsako ceno nejasnih in difuznih modernih pristopov. Izziv so mu kadri, s katerimi se naključno sreča, v katerih skuša najti zgodbo, seveda s fotografskim potencialom. Lahko je to narava, človek ali urbano okolje. V zadnjem obdobju ga je pritegnila fotografija arhitekture. Za Antona je fotografija predvsem intimno početje, raziskovanje samega sebe. Pričujoče fotografije potrjujejo prav to, v njih prepoznamo avtorja, ki zna opazovati in videti, avtorja, ki mu je estetika in tehnična dovršenost samoumevna, avtorja, ki vztrajno raziskuje in ne priznava bližnjic.

Vladimir Bačič

Božično-novoletna prodajna razstava

2. – 20. december

Decembrski čas pričakovanj, voščil in obdarovanj bomo tudi letos v Lokarjevi galeriji, že drugič dopolnili z božično-novoletno prodajno razstavo ustvarjalcev iz Ajdovske in sosednjih občin. Na lanski prvi tovrstni razstavi smo bolj kot ne spoznavali pričakovanja in odziv občinstva na razstavljena umetniška dela ter estetske unikatne obrtne izdelke. Iz odziva smo ugotovili, da na tovrstnih razstavah obiskovalci večinoma ne pričakujejo mini avtorskih razstav, pa tudi ne previsoko postavljenih cen. Očitno so časi taki, da tudi ljudje, ki si ne želijo poceni masovnega kiča, čeprav se je ta na žalost zažrl v vse pore našega vsakdana, iščejo in kupujejo sicer estetske vendar cenovno dostopnejše izdelke.

Na letošnji razstavi je na ogled in naprodaj pestra ponudba, od slik, grafik, akvarelov, keramike do unikatnega nakita in drugih unikatnih uporabnih predmetov.

Vladimir Bačič

Art Circle 2023

  1. oktober – 17. november

Kultura se vse bolj prepoznava kot podpora trajnostnemu razvoju, kot osnova socialne kohezije, kot plodno področje za razvoj civilne družbe, kot gibalo inovacij in novih tehnologij, kot zdravilo za »trk civilizacij«. Četudi kultura ne more ozdraviti vseh napetosti naše družbe, jih lahko vsaj nekatere omili ali vsaj prepreči, da bi se pojavile. Kultura lahko pomaga razumeti kompleksnost trajnostnega razvoja, lahko prinese nov pomen solidarnosti, lahko pozitivno navdihuje novo gospodarstvo, lahko spodbuja zasebne povezave ter razumevanje in spoštovanje drugih kultur.

Art Circle (Krog umetnosti) je mednarodni festival vizualnih umetnosti, ki se v regijah Goriška Brda, Nova Gorica in Vipavska dolina izvaja že od leta 2011. Namenjen je profesionalnim umetnikom in kuratorjem. Gibalo projekta Krog umetnosti / Art Circle je, da Slovenija skozi kulturo doseže svoj cilj postati svetovno prepoznavna in uveljavljena država. Umetnike večkrat letno na javnem razpisu izbere mednarodna žirija za določene dogodke. Umetnine, nastale v času rezidence, ostajajo v zbirki ART CIRCLE. Ta dela so po rezidenci v Sloveniji in na kasnejših razstavah v tujini razstavljena javnosti. Na ta način ART CIRCLE pomaga pripeljati sodobno umetnost v neurbane regije.

V lanskem letu je Lokarjeva galerija začela s sodelovanjem v tem mednarodnem umetniškem projektu, ki združuje umetnike z vsega sveta, vinarje in turistične ponudnike ter predstavnike različnih veleposlaništev v Sloveniji.

Festival je razdeljen na dva dela, spomladanski in jesenski. Razstava del nastalih v spomladanskem delu je bila v Vili Vipolže. V nedeljo, 8. oktobra, se je pričela jesenska edicija barvitega kroga umetnosti – ART CIRCLE FALL 2023 in končala 13. oktobra z razstavo V Lokarjevi galeriji v Ajdovščini. Na jesenskem delu festivala je ustvarjalo 28 sodelujočih umetnikov. Pri izbiri umetnikov je ključno sodelovanje z veleposlaništvi držav, ki jih projekt vključuje. Vsako leto sproti se veleposlaništva povežejo z različnimi kulturnimi institucijami v njihovi državi in pridejo do nabora umetnikov, ki se jih potem povabi na kolonijo. Kulturne ambasade so edinstvena oblika umetniške rezidence, ki združuje umetnost, diplomacijo in lokalno okolje.

Na letošnji razstavi v Lokarjevi galeriji se predstavljajo umetniki iz Brazilije, Češke, Francije, Japonske, Madžarske, Mehike, Romunije, Slovaške, Srbije, Turčije, Ukrajine in Slovenije.

Tako spomladanska kot jesenska edicija ne bi bila mogoča brez sodelovanja z Občino Ajdovščina, Občino Brda, Mestno občino Nova Gorica, Občino Renče-Vogrsko, Občino Miren Kostanjevica, Občino Šempeter in Občino Krmin/Cormons (Italija).

Vladimir Bačič

Castra 2023

26. avgust – 7. oktober

Akvarel je ena izmed najstarejših slikarskih tehnik, na videz lahkotna, izvajalsko pa zelo zahtevna. Ostalim slikarskim zvrstem je enakovredna, čeprav v preteklosti po krivici zapostavljena. Akvarel je primeren zlasti za študije, skice, za beleženje vtisov in za intimno slikarstvo. Njegovo področje je predvsem krajina, veduta, scenska skica in miniatura, redkeje kompozicija in portret. Umetniki so pogosto v akvarelni tehniki kolorirali grafične liste in risbe, lahko pa je akvarel tudi samostojno izrazno sredstvo. V primerjavi z oljnim ali akrilnim slikarstvom je prednost akvarela v tem, da ne zahteva dolgotrajnih priprav, sredstva so lahko dostopna ter lahko prenosljiva. Prav ta mobilnost omogoča slikanje v naravi, ne da bi slikar moral s sabo nositi cel atelje. Barve za ustvarjanje te zvrsti so vodene, hitro se sušijo, popravljanje pa je zaradi lazurnega nanašanja skoraj nemogoče. Akvarel lahko prenese subtilne barvne prehode, nasičenost prostora z zrakom, bogastvo vsakega tona.

Nekaterim akvarelistom je dovolj, da naslikajo le hitri zapis dogodka, opravila, pozabljenega običaja, navad, drugi hočejo, in nekateri tudi zmorejo, vdihniti akvarelu nekaj več. Velikokrat smo v dilemi, ko se sprašujemo, ali naj bo akvarel v službi motiva ali motiv v službi akvarela. Lahko zatrdimo da oboje, če je prisotna ustvarjalna poštenost.

Na letošnjo razstavo V. mednarodnega festivala akvarela – Castra 2023 je bilo sprejetih 165 avtorjev iz 36 držav. Dela so raznovrstna, izgotovljena v različnih slogovnih načinih, večinoma v celoti v tehniki akvarela, nekatera v mešani tehniki s prevlado akvarelnega pristopa. Izrazno se prispeli artefakti ravno tako precej razlikujejo med seboj in se vsebinsko lotevajo različnih tematik. Vsekakor prevladujejo figuralna dela s krajinsko motiviko, temu sledijo tihožitja, žanrske slike, nekatera dela prestopajo v polje abstraktne podobe. Akvarel je starodavna in zelo hvaležna slikarska tehnika, ki z specifično prelivnostjo, mehkobo in transparentnostjo kolorita, lahko pa tudi ostrino linije, omogoča obsežno likovno izraznost. Dela, ki jih razstavljamo so večinoma visoke oziroma ustrezne likovne kvalitete, tako, da je imela žirija pri ocenjevanju precej težko delo.

Žirija je sprejela sklep, da nagrade mednarodnega festivala akvarela – Castra 2023 prejmejo Ana Undurraga iz Španije, Luka Popič iz Slovenije, Ivan Miloushev iz Bolgarije, David Hrvatin iz Slovenije in Damir Facan Grdiša iz Hrvaške.

Diplome prejmejo: Efer Aguilar iz Argentine, Manhal Aldabbagh iz Iraka, Marta Frei, Tanja Hočevar, Silva Karim in Stanko Kolbezen iz Slovenije, Marina Legovini in Klavdija Marušič iz Italije, Anna Pogrzebacz iz Avstrije in Raimonda Raulus iz Litve.

Vladimir Bačič

Katalog_Castra_2023_splet

Ob robu slavnostne otvoritve razstave CASTRA 2023 je potekal tudi dvodnevni Mednarodni ekstempore akvarela 2023, letos na Planini in v Ajdovščini. Več na https://dlusp.splet.arnes.si/?p=3173

Klavdij Tutta – Ko posije sonce

21. junij – 8. julij

Klavdij Tutta (1958), slikar in grafik, je leta 1982 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1984 je končal specialko za grafiko pri prof. Bogdanu Borčiću. Ukvarja se s slikarstvom, grafiko in objekti. Leta 1993 je ustanovil mednarodno likovno delavnico “Slovenija, odprta za umetnost”, ki poteka vsako leto na Sinjem Vrhu nad Ajdovščino. Tutta je izrazit predstavnik tako imenovane “Nove podobe”.

V zadnjih letih je v ciklu z naslovom “Potovanje sonca” slikarsko polje razdelil v več pasov, v katerih se pojavljajo simboli, arhetipi in znamenja. Njegov likovni svet je geometrijsko precizen, predvsem pa živo barvit. V svojih novejših delih se je približal robu obale ter v ustvarjalna videnja povezal motiviko morja, stolpasto razčlenjenih svetilnikov, pristaniških dokov in ladij, nad vsemi pa dominira sijoče sinja ploskev morja.

Tuttove slike niso le variacije sorodnih si likovnih konstrukcij in geometrijsko urejenih oblik, iz njih žari tudi življenjska energičnost, zajeta v prostranstvih, ki ga uteleša morje s svojo mogočno širjavo in globino. Učinek globine dosega umetnik z nanašanjem barve v več plasteh, ter z vertikalnimi kompozicijskimi zasnovami ladijskih ali svetilniških arhitektonskih elementov, ki se krepko ugrezajo v morsko globino. Slikar na eni in isti sliki naslika predmete tudi z različnih strani, tako profilne obrise ladij kot pogled nanje z vrha. Njegov današnji slikarski slog je izrazito osebno prepoznaven in samosvoj, je kot neke vrste mozaik vseh njegovih dosedanjih ciklov in učinkuje skoraj nadnaravno in metafizično iracionalno.

Klavdij Tutta je živahen in barvit, svet, ki ga nosi globoko v sebi ne glede na pokrajino in kraj, v katerem živi, je Mediteran v vsej svoji zgoščeni barviti vedrini in radoživi razigranosti. Njegove slike so organizirane v premišljeno kombiniranih ploskvah igrivo barvitega negibnega obmorskega sveta, v sozvočjih oblik, barv, struktur in vzorcev, simbolno oprtih na podobo morja in obmorskih arhitektonskih znamenj. So živahna panorama umetnikovega plodovitega, povsem intimnega ustvarjalnega življenja, osredotočenega na zavest o neizčrpnosti človeških iskanj in hrepenenj.

Vladimir Bačič

Janko Orač – Žarenje globin

19. maj – 10. junij

Janko Orač (1958) je leta 1997 diplomiral na Visoki strokovni šoli za risanje in slikanje v Ljubljani pri prof. Dušanu Kirbišu, v Zagrebu pa je na Akademiji likovnih umetnosti zaključil podiplomski študij umetniške grafike pri prof. Nevenki Arbanas.

V svojih delih na obeh področjih razkriva svoj bogat kreativni potencial. Celoten opus Janka Orača priča o potovanju, o prehajanju, o povezovanju in sobivanju med zunanjim in notranjim, slikarskim in grafičnim, med linijo in barvo … Temelji njegovega ustvarjanja se dotikajo predvsem koloristične abstraktne ekspresije. Avtor v njej uresničuje predvsem likovne metamorfoze, s katerimi potrjuje svojo ustvarjalno vnemo po raziskovanju, po poglabljanju in neomajni zvestobi sebi. V njem je vselej prisotna narava in njegov življenjski prostor ter razmišljanja, povezana z življenjem. Janko Orač se zaveda vloge in pomena kompozicije. Premišljenost ekspresivnih barvnih nanosov se srečuje s stihijskostjo in celo z akcijskim slikanjem. Ritmi konkretnih, pastoznih nanosov so v dialogu z lazurnimi. V njegovih delih je prisotno tudi vključevanje kolažnega principa, s katerimi dosega efekte, ki jih ni mogoče doseči zgolj s čistim slikarskim medijem.

V Oračevem slikarstvu je barva najpomembnejši dejavnik, s katero dosega izjemno izrazno moč in priča o slikarjevi koloristični senzibilnosti. Slike velikega formata so veličasten poklon barvi in potezi. Njegove grafike, tako tiste, ki potrebujejo steno kot tiste, katerih odtisi na trakovih lebdijo v prostoru, pripovedujejo zgodbo o lesu, o lesorezu, o prvinskem in simbolnem.

Janko Orač je likovni sprehajalec med slikarskim in grafičnim področjem, izviren povezovalec različnosti, subtilen in učinkovit raziskovalec likovnih izraznih sredstev. Močan v potezi, skoncentriran v liniji, koloristično bogat in inventiven.

Janko Orač katalog

16. Cici UMETNIJE

Point of view

31. marec – 22. april

Point of view je v bistvu pogled na svet, izoblikovano mnenje, ki ga določa lasten osebni okvir. Lahko je tudi točka, ki odpira nov pogled na znano, na nove izkušnje in nove možnosti.

Umetniški projekt Point of view je mednarodni projekt, ki ga v Lokarjevi galeriji Ajdovščina organizira Center sodobne umetnosti Pivka. Je projekt petih različnih avtorjev iz štirih držav. Različni pogledi, a vsak pogled je priložnost srečanja z Drugim.

Bagrat Arazyan (Armenija) predstavlja projekte iz različnih obdobij. Različni koncepti, različne naloge, različne tehnične rešitve – vendar se vsi projekti nanašajo na ontološko vprašanje: kdo sem, od kod prihajam in kam grem?

Olga Kopeleva (Ukrajina) prikazuje serijo “Moško in žensko”. Kot pravi avtorica, sta »moški in ženska dve energiji, dve sili, dve misli, dve življenji. Glavno gibanje moškega je gibanje proti ženski, glavno gibanje ženske je proti moškemu. S prepletanjem, prodiranjem se preoblikujeta in rojevata moč za življenje, ljubezen in ustvarjanje«.

Eugenia Jaeger (Nemčija) o svoji seriji »Med tukaj in tam, prej in zdaj«: »V času, ko vojne, naravne nesreče in nesreče, ki jih povzroči človek ter avtoritarizem delajo naše družbe vse bolj ranljive za krize, je bolj kot kdaj koli prej pomembno preizprašati naš nekdanji način življenja, ki ga je oblikovalo nacionalno razmišljanje, in razmišljati o novih oblikah skupnega življenja. Na tem ozadju se mi zdi pomembno izkoristiti potencial umetnosti za razmišljanje o novi skupni prihodnosti. Umetniki ne morejo spremeniti sveta, lahko pa se v svojem delu odzivajo na konflikte, tradicije, geopolitiko, migracije, paradokse in absurde teh sistemov – z domišljijo, satiro, skepso in humorjem«.

Maria Proshkowska (Ukrajina): »Kako pogosto nas okoliščine prisilijo, da si zatiskamo oči pred tem, kar v naši duši poraja žarke svetlobe? Skrivamo se za navadami, tradicijami in konvencijami družbe in se bojimo pogledati, kje so odgovori na vsa vprašanja. Ali je mogoče biti iskren do sebe, in če je, kako lahko to goloto spremenimo v silo, ki lahko spremeni svetove?«

Skupni projekt Irine Vdovenko (Litva) in Bagrata Arazyana (Armenija) »Senca svetlobe« je intimni pogovor dveh umetnikov s samim sabo. V fotografikah, ki jih predstavlja Irina Vdovenko, se sloji svetlobe, senc, odsevov medsebojno prepletajo in vplivajo. To je metafora življenja, kjer nekaj očitnega, razumljivega in svetlega nenadoma lahko pelje v nekaj temnega, nerazumljivega in strašljivega, lahko pa se zgodi tudi obratno – ko navidezna tema in zapletenost življenja naenkrat odstre svetleči prostor, kateremu naproti se odpira človek.

V risbah Bagrata Arazyana kaotično gibanje svinčnika, zdaj lahkotno, skoraj nevidno, zdaj pa silovito in globoko, ustvarja prostor, ki živi po svoje. V tem prostoru ni znanih predmetov, ni ničesar, česar je oko navajeno, toda je občutek Eksistence, v kateri je vse prepleteno in del katere smo mi vsi.

Bagrat Arazyan,

kurator Centra sodobne umetnosti Pivka

29 črk za 25 let

Četrt stoletja tipografskih delavnic Tipo Brda

17. februar – 11. marec

V Lokarjevi galeriji smo tokrat postavili na ogled malo drugačno razstavo. Namesto likovnih del, nas s sten opazujejo črke, pisave – mnogo pisav. Vsak dan se srečujemo s črkami na ulici, v oglasih, v tiskanih medijih, na računalniških zaslonih in še marsikje. Večina ljudi zaradi hitenja ali nezanimanja črk skoraj ne opazi, saj se posvečajo predvsem vsebini sporočila. Vsako črko je kljub vsemu moral nekdo oblikovati, da se je kasneje lahko pojavila na računalniku ali v tisku. Kako je nastala ali kdo je avtor posameznih črkovnih vrst običajno zanima bolj redke posameznike.

Poleti 1997 se je skupina študentov arhitekture in oblikovanja skupaj z profesorjem Lucijanom Bratušem, ki je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval kaligrafijo in tipografijo, odločila prodreti v skrivnost oblikovanja črkovnih vrst. Iz te pobude je v Šmartnem v Goriških Brdih tako začela z delom prva tipografska delavnica Tipo Brda. Za večino je bilo to prvo srečanje z oblikovanjem črk, saj so bili vsi, vključno z mentorjem, brez pravih tovrstnih izkušenj. Skupaj so iskali rešitve ter se učili drug od drugega.

Lucijan Bratuš, pobudnik in začetnik teh delavnic, pravi, da se je » v petindvajsetih letih na delavnicah zvrstilo 225 študentov, mentorjev in predavateljev. Nekateri so se delavnice udeležili samo enkrat, mnogi pa se vračajo, pogosto tudi kot mentorji. Vsako leto so na delavnice vabljeni novi udeleženci, ki s pomočjo znanja in izkušenj starejših kolegov v sproščenem vzdušju vstopijo v svet tipografije in pisav. Zahtevnostna raven je s časom postala vedno višja, s tehnološkim razvojem se je dvignila tudi kvaliteta končnih izdelkov. Z leti so se delavnic začeli udeleževati tudi tuji študenti, profesorji ter gostujoči predavatelji in mentorji iz tujine.«

Delavnice so se iz Goriških Brd selile v različne kraje: na Kaverljag v Slovenski Istri, v Trento, v Ljubljano in Pliskovico na Krasu. Večinoma se izvedeta po dve delavnici letno. Lanska, 38. delavnica je potekala med 10. in 11. septembrom v prostorih Muzeja za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani.

»Delavnice Tipo Brda so z neformalnimi učnimi metodami in nedogmatskimi oblikovalskimi pristopi mnogim sodelujočim ponudile nova tipografska znanja, ki so jih izvrstno izkoristili na svojih poklicnih poteh«, je svoje misli o tem projektu strnil Lucijan Bratuš.

Vladimir Bačič

Zgibanka