Andrej Pavlič, znan po svoji kakovostni in neoporečni gradnji zgodbe in same tehnike, se tokrat v Lokarjevi galeriji predstavlja z retrospektivo svojega dela. V slovenskem prostoru je eden redkih, ki se poslužujejo raznovrstnih likovnih praks in pri tem ohranjajo svojo temeljno ustvarjalno bit, po katerem so dela tudi prepoznavna. Lahko bi rekli, da sta se stanovitnost in odločnost pri izkazovanju lastnega stila, ki se je izpopolnjeval skozi leta avtorjevega življenja, v novejših kot tudi starejših delih pokazala kot konstantna sopotnika, ki nikoli ne razočarata.

Pavličeva dela so venomer odganjala predvideno resnico in se korenito bojevala proti dorečeni avtoriteti likovne kritike. Čas, kot edino merilo vsega, je vsekakor ključen pri umetnosti in njegova neoporečnost se čedalje globlje dotika vseh Pavličevih stvaritev. Avtor verjame v moč časovne distance, kajti s tem dela doživijo temeljno preobrazbo, da so dovolj močna in vzdržijo niti časa ter postanejo eden izmed temeljev sodobne umetniške produkcije. Kot izjemno odkrit človek je Pavlič tudi izjemno odkrit slikar. Vse, kar je in kar premore, leži pred našimi očmi in nam je na vpogled. Tudi kot graditelj svoje ustvarjalne kariere se odlično spopada s svojo revizijo.

Največ, kar lahko umetnik stori za nas, gledalce, je to, da nam ponudi vpogled v svet, ki si ga včasih sami ne znamo prikazati. V času rigidne družbene atmosfere in nezadovoljnega družbenega etosa ravno umetniki  pokažejo, da je iz vsega slabega edina dobra možna pot ta, ki si jo zgradimo sami.

Eva Pavlič Seifert

zgibanka pavlic

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Trije avtorji, trije različni ustvarjalni pristopi, vsak v svojem ustvarjalnem svetu.

Bogdan Soban se v pokoju kot svobodni umetnik ukvarja z razvojem računalniških programov za ustvarjanje slik. Dilema, ali računalnik lahko tudi ustvarja, mu je bil izziv v vseh obdobjih delovanja na področju informacijskih sistemov in računalniških tehnologij. Poznavanje računalniškega programiranja in poglabljanje v bistvo delovanja računalnika mu je omogočilo razvoj edinstvenega projekta, s katerim poskuša uveljavljati specifično smer računalniške umetnosti. Njegove stvaritve so računalniški programi, ki po zagonu avtonomno ustvarjajo slike, vedno nove in neponovljive. Metoda je znana pod imenom »generative art« in se v svetu uveljavlja kot pristop do umetnega ustvarjanja in potrjuje tezo o veliki povezanosti med znanostjo in umetnostjo.

Pravo nasprotje Sobanovi računalniški grafiki je ustvarjanje Sonje Makuc, ki išče ustvarjalne vzgibe v osebnem doživljajsko-domišljijskem svetu, ki se prepleta z racionalnostjo samega procesa, z odprtostjo za naključnost eksperimenta in z intuitivnim občutkom za točno določene forme grafičnega lista. V tradicionalnih grafičnih tehnikah litografije in monotipije ter sodobnejše alugrafije odkriva svojevrstno ustvarjalno energijo, prežeto z določeno mero meditativnosti. Njeno osnovno vodilo je delovni postopek, ki postaja bistven in obenem narekuje nadaljnje korake ustvarjalnosti, ki se spogledujejo z eksperimentom. Pred gledalcem se razpirajo meditativne pokrajine, ki z bogastvom sivin in detajlov prostor odpirajo in vabijo, da se sprehodimo po sledeh njenih grafičnih svetov.

Nenehno eksperimentiranje med študijem je  mlado ustvarjalko Tamaro Bregar pripeljalo do tehnično in likovno zanimivih rešitev v oblikovanju školjk. Med bivanjem v Vroclavu na Poljskem je eksperiment postal njen oblikovalski princip, ki determinira formo. Prav forma je v keramiki, ki se rada igra s fascinantnimi površinskimi glazurnimi efekti, največji problem. Vsi predvidljivi in izzvano naključni elementi so nosilci zavednih oziroma hotenih, kot tudi povsem nezavednih sporočil. V svojem ustvarjanju združuje glino z lasmi, vlakni, bombažem, tekstilom, povoji ali drugimi rabljenimi materiali, ki jih predela in reciklira v svojih skulpturah. Zunanja oblika, s katero manipulira, je v bistvu trdna oblika, ki izvira iz školjk, ki lahko desetletja ostanejo nedotaknjena, pa vendar jih zunanji vplivi in okolje počasi rušita, razkrajata in uničujeta. To je pojav, ki ga lahko prenesemo tudi na naše življenje, ki ga skozi čas spreminjajo različni dejavniki.

Vladimir Bačič

zgibanka bregar makuc soban

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Pred številnim občinstvom se je leto 2019 pričelo z razstavo treh novih članic DLUSP. Na razstavi se prvič kot članici društva s svojimi deli predstavljata dve ilustratorki, Nataša Gregorič in Tinka Volarič, poleg njiju pa še slikarka Alina Asberga Nabergoj. Tej pisani in barvno razigrani trojici se je v pritličju galerije pridružil s svojimi akvareli vrhunski ruski akvarelist iz Moskve Boris Arutjunjan.

Ilustracije Nataše Gregorič imajo vizualno in slikovno živo sporočilnost. Očesu so razumljive zaradi realistične upodobitve in jasnosti likov. Prav vse imajo nalezljivo vzdušje, v svoji preprostosti pristno, veselo, toplo, ljubeče do vseh, ki nastopajo, pa tudi tistih, ki opazujejo. V hudomušnem nasmehu ali v očeh boste našli iskrico, ki jo kot otrok ima prav vsak. Skozi njene ilustracije vstopate v svet pravljic in zgodb, kjer so možnosti interpretacij ter poti neskončne. Neskončne, kot je neskončna domišljija, živa in odprta umetnost podob in čutov.

Tinka Volarič je ilustratorka, kolumnistka in pesnica. Kot tankočutna ilustratorka je njen prevod vsebine v likovno podobo mehek, nežen in izredno izčiščen v natančnih podrobnostih. Ustvarjalne vzgibe črpa iz osebne senzibilnosti, ljudske pripovedne tradicije ter kulture lokalnega okolja, njena izrazna moč in ustvarjalni zagon kažeta izvirnost, svežino in domišljeno konceptualno zasnovo. Kakor poezija je tudi njena ilustracija večpredstavnostna, večpomenska, iz katere se velikokrat izlušči prikrita simbolika. Njenim ilustracijam daje pečat samosvoja likovna govorica.

Alina Asberga Nabergoj išče svoja motivna izhodišča predvsem iz figuralnega sveta, v katerih prevladujejo ženski liki, angeli, tihožitja in vedute, ki jih avtorica dviguje nad zemeljskost in vsakdanjost. Alinina paleta je odprta, polna živahnih in toplih barv, poudarjenih s komplementarnimi barvnimi vrednostmi. Njena dela učinkujejo igrivo s ploskovno zasnovanimi rešitvami, s poigravanjem z barvami in oblikami, z obrisno črto ustvarja delno stilizirane podobe, enako samosvoja so tudi njena tihožitja.

Boris Arutjunjan je mednarodno znan slikar in grafik. Njegova dela se nahajajo v muzejih in privatnih zbirkah v Angliji, Armeniji, Nemčiji, na Nizozemskem, v Izraelu, Italiji, Rusiji, Sloveniji, ZDA, Franciji, Švici, na Kitajskem in Japonskem. Dela v posebni slikarski tehniki akvarela. Prodirajoč v skrivnost elementov: zraka, zemlje in vode, so njegovi motivi gore, kanjoni, ravnine in antropogene pokrajine. Posebna svetloba, prefinjeni odtenki in barvni prehodi, ki odražajo originalni avtorjev slog slikarstva, omogočajo, da lahko na papirju izvaja poduhovljeno harmonijo realnega sveta. Na tokratni razstavi predstavlja slike, ki izražajo atmosfero in čar različnih krajev Rusije in Slovenije.

Vladimir Bačič

Zgibanka Mozaik 2019

Zgibanka Boris Arutjunjan

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

Lokarjeva galerija, 16. november – 3. december

Razstavljajo: Azita Bijol Hedayati, Elena Churnosova, Bogdan Čobal, Lučka Falk, Jože Foltin, Erna Ferjančič Fric, Irena Gajser, Nataša Grandovec, Stojan Grauf,  Cvetka Hojnik, Milenka Houška Pavlin,Narcis Kantardžić,  Metka Kavčič, Zmago Kovač, Anka Krašna, Metka Lipnik, Slađana Matić Trstenjak, Marijan Mirt, Zoran Ogrinc,  Ludvik Pandur, Vojko Pogačar, Luka Popič, Gregor Pratneker, Branimir Ritonja, Janez Rotman, Oto Vogrin, Ljubica Zgonec Zorko.

DLUM – Društvo likovnih umetnikov Maribor

Društvo likovnih umetnikov Maribor sodi med najstarejša likovna društva na Slovenskem, saj gre za naslednika Umetniškega kluba Grohar, prve stanovske likovne zveze po I. svetovni vojni na področju osvobojene Štajerske v novi, skupni domovini južnih Slovanov, Kraljevini SHS. Prvo razstavo Kluba Grohar v Mariboru je leta 1920 odprl sam general Rudolf Maister, kar je kulturnemu dogodku dalo še posebno težo. Leta 1931 se društvo preimenuje v Umetniški klub Brazda z izrazitejšo socialno vsebino. Po II. svetovni vojni prične klub ponovno delovati kot Društvo slovenskih likovnih umetnikov, pododbor Maribor, svoje sodobno ime pa si pridobi leta 1972, ko tudi pristopi k Zvezi slovenskih društev likovnih umetnikov (ZDSLU). DLUM danes združuje avtorje vseh likovnih zvrsti, tako slikarje, grafike, kiparje, fotografe in oblikovalce kot tudi novomedijske ustvarjalce iz štajerske in koroške regije, sprva pa je vključevalo še likovnike iz Prlekije in Prekmurja, ki so kasneje ustanovili svoje lastno DLUPP. DLUM ima svojo sodobno zasnovano galerijo na Židovski ulici 10, kjer lahko poleg članov DLUM razstavljajo tudi umetniki iz drugih društev, vključenih v ZDSLU in hkrati  tuji ustvarjalci, na recipročni izmenjalni osnovi. Že od leta 1920 sodi med najpomembnejše društvene razstave vsakoletna kolektivna predstavitev članov DLUM, kjer strokovna komisija na podlagi najnovejših del izbere častne nagrajence, ki nato razstavljajo v matični galeriji in v tujini, prispevajoč tako k utrjevanju identitete Slovenstva v okviru evropskih narodov.

[Show as slideshow]

SLO:

Letos že četrto leto zapored Lokarjeva galerija skupaj z Društvom likovnih umetnikov Severne Primorske organizira zelo odmeven mednarodni festival akvarela. Vse se je začelo leta 2015, ko nihče od organizatorjev ni prav dobro vedel, ali bo ideja padla na plodna tla ali pa bo vse skupaj zgolj enoletna epizoda. Že prvo leto je bil mednarodni odziv izjemen, kot tudi letos, ko je že drugič na vrsti mali format.

Natečaj je bil odprt za vse umetnike in v vseh tehnikah akvarela. Na letošnji natečaj je bilo v prvem krogu poslanih 475 akvarelov iz 38 držav. Strokovna žirija v sestavi umetnostnih zgodovinark dr. Nelide Nemec, predsednica žirije, Anamarije Stibilj Šajn in Maje Pangos ter slikarjev Lucijana Bratuša, Azada Karima in Vladimirja Bačiča je pregledala vsa prispela dela v prvem krogu in na razstavo sprejela 124 avtorjev iz 37 držav. Med prispelimi originalnimi akvareli je komisija izbrala in podelila pet nagrad in deset diplom. Skušala je poiskati in nagraditi take, ki poleg dobre izvedbe v sebi nosijo tudi reševanje likovnih problemov.

ENG:

This is the fourth consecutive year, in which the Lokarjeva gallery, together with the Fine Artists Association from Northern Primorska, has organized a resounding international watercolour festival. It all started in 2015 when none of the organizers knew very well if the idea of the festival would bring success or whether it would only be a one-year episode. But in the first year, the international response was huge, and so this year, the second small format watercolour edition is taking place.

The festival was open for every artist in every watercolour technique. This year, 475 watercolours from 38 countries were sent in the first round. The professional art committee composed of three art historians, Dr. Nelida Nemec, the representative of the committee, Anamarija Stibilj Šajn and Maja Pangos, and three painters, Lucijan Bratuš, Azad Karim and Vladimir Bačič, reviewed all incoming watercolour works in the first round and selected 124 authors from 37 countries for the exhibit. Among the incoming watercolours, the committee granted five awards and ten diplomas. The aim was to find and to reward those watercolours that, aside from portraying a suitable depiction, carry within artistic problem solving.

Katalog MiniCastra 2018

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]

V soboto, 19. maja, je bila v Lokarjevi galeriji otvoritev zelo zanimive mednarodne razstave Open Way. Razstavo organizira v sodelovanju z Lokarjevo galerijo kulturno društvo Associazione Culturale Il Sestante iz Trsta. Razstavljena dela sodobnih avtorjev ponujajo gledalcu vpogled v različne ustvarjalne poglede na sodobno umetnost tako v slikarstvu, grafiki, kiparstvu, risbi in fotografiji. Kuratorja razstave Enea Chersicola in Riccardo Tripodi sta izbrala 14 sodobnih umetnikov, ki obiskovalcem omogočajo, da dela občutijo na zelo oseben način in s tem pokažejo, da v umetnosti ne velja le didaktični pristop, temveč tudi osebni raziskovalni, ki je lahko tudi orodje za nadaljnje raziskovalne poti.

Razstavljajo: Biljana Aleksić in Ljiljana Kostić iz Srbije, Ricardo Aleodor Venturi, Chiara Faini, Tullio Fantuzzi, Andrea Fidone, Ilaria Finetti, Irene Gittarelli, Lina Leoni, Riccardo Giovanni Patriarca, Michele Recluta, skupina G·Riot iz Italije, Li Zhiyingi iz Kitajske in Michael Busse iz Nemčije.

[Show as slideshow]

[Show as slideshow]